Avtor: prof.dr. Šime Ivanjko
Razmišljanja – Facebook, 07. maj 2025
Pred 25 leti so poslanci v Državnem zboru RS po nujnem postopku glasovali o predlogu Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki ga je predlagala takratna Vlada RS, ne da bi vlada oziroma poslanci vedeli, da je strokovna služba vlade samovoljno pripisala dve določbi v 4. in 5. odstavku 27. člena omenjenega predloga, s katerima je ex lege prenesla obveznosti izbrisanih kapitalskih družb na ustanovitelje oziroma družbenike in delničarje. Z omenjenima določbama je bilo oškodovanih več deset tisoč slovenskih državljanov, ki še danes plačujejo obveznosti, kakršnih ne pozna nobena druga država. Današnji poslanci, nasledniki poslancev iz leta 1999, so bili s strani predstavnikov oškodovancev opozorjeni o storjeni nedopustni napaki, vendar molčijo, tako kot molčijo tudi javni mediji in strokovna javnost. Menimo, da bi sedanja sestava državnega zbora morala ukrepati zaradi ugleda in zaupanja v njegovo funkcijo zakonodajalca. Žal sedanji poslanci DZ molčijo, čeprav so edini, ki lahko odpravijo škodljive posledice glasovanja poslancev izpred 25 let.
Kljub temu, da gre za resno pravno in družbeno temo, ki zadeva tisoče ljudi, in razgalja globoke sistemske krivice, noben javni medij v Sloveniji ni pripravljen objaviti naših analiz, izjav ali pozivov. V času, ko bi morali mediji varovati javni interes, se raje umikajo pred temami, ki zahtevajo strokovno poglobljenost in pogum za razkrivanje resnice. Zato smo prisiljeni govoriti neposredno – brez medijskih filtrov in mimo uredniških vrat.
V sodobni demokraciji so poslanici DZ, kot izključni nosilci zakonodajne oblasti in zastopniki volje ljudstva, dolžni popravljati napake zakonodajalca, saj njihova funkcija ni zgolj formalna, ampak nosi globoko pravno, etično in politično odgovornost do državljanov in družbe kot celote.
Poslanci so dolžni spoštovati ustavni red in zakone. Njihovo ravnanje mora biti skladno z načelom pravne države, ki zahteva: delovanje v skladu z Ustavo RS, kjer je zapisano, da imajo oblast ljudje, ki jo izvršujejo posredno prek izvoljenih predstavnikov; spoštovanje načel zakonitosti, enakosti pred zakonom in varstva človekovih pravic; aktivno vlogo v zakonodajnem postopku, s kritičnim presojanjem predlogov zakonov, ki posegajo v pravice ljudi.
Molčanje, pasivnost, ali celo slepo glasovanje po navodilih političnih vodij, pomeni zanemarjanje funkcije varuha zakonitosti in pasivno dopuščanje zlorab oblasti.
Poslanec je najprej človek z lastno vestjo, šele potem politik. V demokratični družbi se od njega pričakuje: občutek za pravičnost, še posebej kadar gre za ranljive skupine, pogum pri opozarjanju na očitne nepravilnosti ali zlorabe oblasti, in solidarnost z ljudstvom, ki mu je zaupalo mandat.
Etična odgovornost pomeni, da poslanec ne sme molčati, kadar oblast sprejema ukrepe, ki kršijo temeljne vrednote demokracije, pravičnosti in človekovega dostojanstva.
Politična odgovornost presega formalno glasovanje. Vključuje: delovanje v javnem interesu, ne v interesu strankarskih ali kapitalskih struktur; odprtost za dialog s civilno družbo; aktivno prisotnost v razpravah, tudi kadar so neprijetne ali politično tvegane.
Molčanje večine poslancev ob očitnih zlorabah oblasti je zanikanje osnovne funkcije parlamenta kot foruma ljudstva. Demokracija ne potrebuje tihe večine, ampak glas razuma, pravičnosti in poguma.
Ko poslanci molčijo tam, kjer bi morali govoriti, in čakajo, kjer bi morali ukrepati, postane njihov molk glas samovolje oblasti. Namesto da bi predstavljali voljo naroda, postanejo orodje politične oligarhije. Demokracija pa ne živi iz obrazcev, temveč iz odgovornega ravnanja posameznika, ki si upa biti zvest resnici, zakonu in etiki. Zato je nujno, da kot državljani od poslancev zahtevamo odgovornost, kot jo terja njihov položaj. Ne gre za vprašanje politične pripadnosti, ampak za vprašanje značaja. Ko se poslanci odpovedo razmišljanju in kritični presoji, ne postanejo le brezbrižni temveč sokrivi.
»Največje zlo v svetu je storjeno s tišino množice in z avtomatizmom uboganja.« (Hannah Arendt)
Zgodovina nas uči, da molčanje izvoljenih predstavnikov nikoli ni nevtralno. Kadar se poslanci ne zoperstavijo nepravicam, sami postanejo del mehanizma zatiranja. V demokraciji ni prostora za strahopetnost, za tiho potrjevanje odločitev, ki rušijo pravno državo in uničujejo človekovo dostojanstvo. V zgodovini parlamentarne demokracije je bilo veliko primerov, ko so posamezni poslanci s svojim pogumom zaščitili pravice ljudi – a še več je bilo trenutkov, ko je množica predstavnikov ljudstva molčala in s tem omogočila zlorabe oblasti, vojne in uničenje pravne države.
V slovenskem prostoru je Oton Župančič v času narodnega ogrožanja pisal:
»Domovina je ena, nam vsem dodeljena.
In eno življenje – domovini žrtvovano –
velja bolj kot tisoč, v ponižnosti sklonjenih.«
To je poziv poslancem DZ in oblastnim organom, da je trenutek, ko mora poslanec vstati, tudi če tvega politično prihodnost …