Pismo Varuhu človekovih pravic

Spoštovani g. Peter Svetina, Varuh človekovih pravic,

V vednost:

g. Igor Zorčič, predsednik DZ,
g. Alojz Kovšca, predsednik DS,
g. Borut Pahor, predsednik RS,
g. Janez Janša, predsednik vlade RS,
g. Danijel Krivec, vodja PS SDS

Sprenevedanje Urada varuha čl. pravic traja že predolgo, pomen in vloga Varuha ni samo da slepo sledi uradnim organom, njegova naloga je predvsem, da z vidika laične ocene opozarja na dvomljive rešitve vseh vej oblasti. Varuh ne more v naprej vedeti kako bo uradna politika reagirala, ne more in ne ve. Zato mora postaviti vprašanje, ne pa a-pripori – v naprej trditi, tega določen organ ne bo obravnaval, kaj pa če bi…

V ZZZP – CINIP smo prepričani, da je za krepitev pravne države nujno potrebno tudi popolnoma neodvisen organ kot je urad Varuha Čl. pravic, da le ta ne prejudicira kaj in kako bi US odločilo o določeni zadevi, temveč da predvsem postavi vprašanje v imenu domnevnih žrtev sistema, če je kakorkoli v dvomu.  Vse preveč kršitev smo imeli v RS ko nam je EU nastavila ogledalo, potem pa nam je bilo nerodno pogledati vanj,

Naslovnikom predlagamo in jih prosimo, da za dobrobit te naše ljube RS začnemo nekakšen univerzalen posvet kaj se je pravzaprav zgodilo z ZFPP in podobnimi predpisi, kaj se dogaja z drugimi množičnimi kršitvami, kako naprej, da se kaj podobnega ne bi dogajalo, kako doseči enakopravno zaščito vse državljanov RS.

Janez Mohorič

Pismo:

Varuh človekovih pravic
Dunajska c. 56
1109 LJUBLJANA

Zadeva: vaš dopis štev. 15.0-2/2019-49-BR

Zavod CINIP je dne 23.12.2020 prejel še en odgovor Urada varuha človekovih pravic, ki tako kot številni predhodni (arhiv je že obsežen….) razčlenjuje razloge, zaradi katerih CINIPovega »klica na pomoč« ne more prepoznati kot utemeljenega in zato naj nanj ne bi smel reagirati. Vendar pa ima indiferentana drža Varuha v tem primeru globlje in daljnosežnejše posledice, med drugim celo za njegov urad. Dejstev in resnice namreč ne more zamegliti ali eliminirati še tako obsežen Varuhov seznam domnevnih razlogov, kot so: stališča pravosodja, Ustavnega sodišča, pomanjkljivi elementi protipravnosti, pa naša (CINIP-ova) neustrezna pravna argumentacija, itn. Dejstva torej ostajajo, številne žrtve so v grobovih ali na psihiatriji, njihovi domovi so zarubljeni, osebna lastnina pa zakonito (ZFPPod) izropana. Zakonito, vendar pa nelegitimno je to premoženje končalo v portfeljih bank, davčnih uradov in velikih gospodarskih sistemov. Neredko tudi tistih, ki so z neplačilom dobav in storitev sprožili »zakoniti« izbris iz registra.

Nevredno tako Urada varuha kot vseh merodajnjih institucij je prav gotovo vedno znovo sklicevanje na sodbo Lekič proti RS. Vsi ki imajo interes iz te sodbe izvzamejo samo tisto kar je pomembno da se dokaže nasilno izbrisanim podjetnikom da je bilo vse zakonito, profesionalno branje omenjene sodbe pa bi lahko bilo tolmačenje popolnoma drugačno, od tega, da tedaj ni bilo (1999) ni bilo nobenih izrednih razmer, ki bi narekovale sprejem tako drastičnega ZFPP, da to absolutno ni bila pilotna sodba, da je ugotavljala le en majhen segment, da je ESČP poudarilo, da bi bila lahko vsaka naslednja sodba v zvezi z ZFPP »drugačna«, itn… Sodbe Lekić – proti RS nihče od pristojnih ni prebral da bi podal realno oceno, vedno se ponavlja vsebina izvzeta iz konteksta v škodo izbrisanim družnemikom.

Predlagamo vam, da vso to materijo ponovno preštudirate z res neodvisnimi eksperti.

Vse to vam je bilo, spoštovani  g. Peter Svetina, podrobno pojasnjeno – tako ustno kot pisno. Že leta pred tem ste se – v kolikor vas je stanje človekovih pravic takrat zanimalo –  s to problematiko lahko seznanili v sredstvih javnega obveščanja. O tem obstaja brez števila poročil in člankov, tudi izpod peres eminentnih domačih in tujih pravnih strokovnjakov. Praktično ni tiskanega ali elektronskega medija, ki o posledicah usodnega pravnega eksperimenta ne bi vsaj nekajkrat poročal.

Po zavezujoči mednarodni ureditvi se v primeru kršitev ustave od sodstva pričakuje, da po svoji moralni dolžnosti o tem javno spregovori, v svojih postopkih pa brani demokracijo in vladavino prava. V Sloveniji mnogokrat žal ni tako. Celo sama pravna stroka priznava, da številne sodniške odločitve kršijo ustavo. Tudi žrtve ZFPPod smo opozarjale na sistemsko pravosodno kršenje temeljnih pravic, izhajajočih iz 22., 23., 25., 33. in še nekaterih členov ustave. Zato je bilo razočaranje nad stališči vašega urada toliko večje, ko se je pokazalo, da (podobno kot sodstvo) tudi Varuh človekovih pravic ni neodvisna moralna avtoriteta, ki bdi nad odnosom institucij do človekovih pravic. Varuh je pač le še en faktor formalne demokracije, ki – vsaj v primerih množičnih kršitev – tuli v isti rog kot vse tri »neodvisne« veje oblasti. Oziroma, povedano z besedami ene najbolj znanih slovenskih pravnih avtoritet: naša država ima na vseh področjih »nadnaravni dar«, da pometa deviantnosti in patologije pod preprogo, ter se dela da je vse v redu in da se ni zgodilo nič.

Nekdanja Federativna ljudska republika Jugoslavija je nosila s sabo izvirni greh – nacionalizacijo. Od leta 1999 dalje zelo podoben greh spremlja tudi Republiko Slovenijo, ki si je dovolila uzakoniti plenjenje osebne lastnine tisočev družbenikom. Na žalost je bila tedanja SFRJ bolj milostna, nihče ni ostal brez strehe nad glavo, vsak je lahko imeš še vrt… Sistem v RS pa je nešteto izbrisanimdružbenikom odvzel vse , ogromno število pa je ostala tudi brez strehe na gravo, vse samo zato da se disciplinira nadebudne podjetnike. Z vidika žrtev je pač nepomembno, če slovensko pravosodje in Varuh ne more (ne sme) ugotoviti kršitev človekovih pravic. Kršitve so nedvoumne in so tu, z vsemi svojimi posledicami. In te se že dve desetletji, z logiko verižne reakcije se le še množijo.

Spoštovani g. Svetina! Po tem, ko vas vsa dejstva in dokumenti o trpinčenju in zločinih nad slovenskimi podjetniki in njihovimi družinami niso prepričala, naj vam zastavimo le še vprašanje, ki samo po sebi ponuja logičen odgovor: če bi bili jutri pristojni za mednarodne kršitve in bi se na vas obrnila Jazidinja Nadia Murad, ter vam podala izpoved o zločinih Islamske države, ali bi ji verjeli in reagirali? Zagotovo ne, saj ne bi bil izpolnjen noben pravni standard, kakršne naštevate v svojih pismih CINIP-u. Kot pa veste, je ta oseba prepričala Varnostni svet OZN v enem samem nastopu! Pa ne le to. Za tem ji je bila podeljena celo Nobelova nagrada.

Že v starem Rimu je veljalo: sodnik sodi tako o sebi kot o obtožencu. In kadar na Uradu presojate delo institucij, ste sodnik tudi vi, gospod Varuh. Sodbo o vašem sojenju v letu 2020 ste torej zaključili. Objavljena bo, tudi po vaši zaslugi, šele enkrat v prihodnosti,  a zagotovo bo. Iskreno vam želimo, da bi si v novem letu spisali bolj naklonjeno sodbo, kot je lanska.

Na koncu se moramo vsi skupaj vprašati , kaj se pravzaprav dogaja, kakšen je pomen in vloga urada varuha čl. pravic, saj se je skozi zgodovino od izbrisanih oseb iz registra prebivalcev, do deviznih varčevalcev LB iz drugih Republik le ta vedno znova postavil na stran oblasti, vedno znova pa je bil demantiran s strani Evropskih institucij. Torej vse množične kršitve temeljnih človekovih pravic ki jih naš Urad varuha čl. pravic zagovarja v prid oblasti – režima so bile popravljene s strani EU, RS pa še vedno svoje državljane prepričuje, da je delala  prav, da je vse samo na tem da nas EU ne razume, kaj nas res ne.

Varuh človekovih pravic ni zato da slepo sledi zakonodaji, je predvsem zato da postavlja neprijetna vprašanja sistemu, če pa tega ne sme delati potem Urada varuha ne rabimo, je samo sistem.

Janez Mohorič