Odgovornost za krivice

Republika Slovenija je odškodninsko odgovorna, ker so sodišča od 1. januarja 1995 samovoljno opustila izvajanje svoje zakonske dolžnosti, izvedbe likvidacij ali stečajev gospodarskih družb po veljavni zakonodaji.

Avtor: dr. Šime Ivanjko, dr. pravnih znanosti, zaslužni profesor PF Univerze v Mariboru

Zgodovinsko zaporedje normativnega urejanja materije

Po osamosvojitvi Republike Slovenije (RS) 25. junija 1991 se je pokazala potreba po sistemski ureditvi pravnega položaja gospodarskih subjektov, za katere se je uporabljal podnormirani Zakon o podjetjih (ZPod).1 V RS se je ZPod uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.2 Leta 1993 je bil sprejet Zakon o gospodarskih družbah (ZGD),3 ki je urejal prenehanje gospodarskih družb po postopku redne likvidacije in prenehanje po skrajšanem postopku.

ZGD je v prehodnih določbah urejal dolžnost gospodarskih subjektov, ustanovljenih po ZPod, da se uskladijo z določbami ZGD. Tako je bilo v prvem in drugem odstavku 580. člena določeno:

“(1) Obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij in organizacij uskladijo ustanovitvene in druge akte z določbami tega zakona do 31. maja 1994 in v nadaljnjih 90 dneh izvolijo oziroma imenujejo organe družbe.

(2) Obstoječe delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo uskladijo osnovni kapital z določbami tega zakona do 31. maja 1994 oziroma se v nadaljnjih 90 dneh preoblikujejo v družbo, za katero izpolnjujejo pogoje oziroma v podjetnika.”

Z zakonom o spremembah in dopolnitvah ZGD4 leta 1994 je bil ta rok podaljšan do 31. decembra 1994.

V petem in šestem odstavku 580. člena je bilo določeno:

“(5) Obstoječe družbe in druge organizacijske oblike podjetij in organizacij, ki se ne uskladijo z določbami tega zakona v rokih, določenih v prvem, drugem in četrtem odstavku tega člena, se likvidirajo in izbrišejo iz registra; likvidacijo opravi sodišče po uradni dolžnosti za račun družbe oziroma družbenikov.”

Peti odstavek je torej zavezoval sodišča, da družbe, neusklajene z ZGD, po opravljeni likvidaciji izbrišejo iz sodnega registra. Sodišča so bila dolžna začeti postopke likvidacije po uradni dolžnosti takoj po 31. decembru 1994. Te obveznosti sodišča niso spoštovala.

V šestem odstavku 580. člena ZGD je bil za vse družbe, ki se niso uskladile z ZGD do 31. decembra 1994, uveden posebni spregled pravne osebnosti, po katerem so vsi delničarji oziroma družbeniki v d. o. o. postali osebno odgovorni za obveznosti družbe.

“(6) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini, ki se ne uskladijo z določbami tega zakona v rokih, določenih v prvem, drugem in četrtem odstavku tega člena, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik.”

Sodišča niso izvrševala zakonskih dolžnosti

To je odgovornost ex lege. Te določbe so tako uzakonile solidarno odgovornost družbenikov oziroma delničarjev za obveznosti podjetja oziroma družbe ne glede na čas nastanka obveznosti. Sankcija za neuskladitev družb je bila osebna odgovornost družbenikov za obveznosti družbe do upnikov. Ta sankcija v obliki premoženjske odgovornosti družbenikov za dolgove družbe zajema tako predvsem (oziroma tudi) terjatve, ki so nastale do neusklajene družbe oziroma podjetja do 31. decembra 1994. Družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo odgovarjajo za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem (77. člen ZGD).

Pravna ureditev prenehanja neusklajenih gospodarskih subjektov z ZGD je temeljila na citirani določbi petega odstavka 580. člena ZGD, s katero je bila določena dolžnost sodišč, da neusklajene družbe z ZGD izbrišejo po opravljeni likvidaciji oziroma stečaju iz sodnega registra po uradni dolžnosti. Postopke izbrisa so bila sodišča dolžna izvajati tudi na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).5 Na podlagi te določbe so bila pristojna sodišča dolžna uvesti stečajni postopek po uradni dolžnosti nad dolžnikom, če dolžnik ni zagotovil izplačila plač za obdobje zadnjih treh mesecev ali če je imel dolžnik blokiran žiro račun oziroma je bil nelikviden zadnjih 12 ali več mesecev. Sodišča niso spoštovala omenjenih zakonskih dolžnosti.

Z namenom:
– da bi se iz sodnega registra izbrisale gospodarske družbe in
– legalizirala opustitev zakonske dolžnosti sodišč, da se po uradni dolžnosti izvede postopek stečaja ali likvidacije (kot opisane zgoraj), je Slovensko sodniško društvo prek ministra za finance Državnemu zboru predlagalo6 sprejetje Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), in to po hitrem postopku. To se je tudi zgodilo. Državni zbor je ZFPPod7 sprejel. Zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/99, in je bil pozneje večkrat spreminjan ter dopolnjevan.

ZFPPod je uzakonil izbris gospodarskih družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti. Pri tem je z določbo četrtega odstavka 27. člena ZFPPod, ki je vsebovala neizpodbojno domnevo o prevzemu odgovornosti za obveznosti izbrisane gospodarske družbe, posegel v eno od temeljnih načel korporacijskega prava o ločenosti premoženja družbe od premoženja družbenikov, po katerem družbeniki kapitalske družbe odgovarjajo za obveznosti družbe zgolj do višine svojega vložka.

Ta sporna osebna odgovornost družbenikov kapitalskih družb je bila urejena že v šestem odstavku 580. člena ZGD, ki je določal, da družbeniki kapitalskih družb v zasebni lastnini, ki se ne uskladijo z določbami ZGD do 31. decembra 1994, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetniki. Predmetna določba se je po uveljavitvi ZFPPod še vedno uporabljala kot pravna podlaga za neomejeno in solidarno odgovornost družbenikov gospodarskih družb, ki so bile po uradni dolžnosti izbrisane iz sodnega registra, ker se niso pravočasno uskladile z določbami ZGDZFPPod pa je z uporabo neizpodbojne domneve iz četrtega odstavka 27. člena osebno odgovornost širil na družbenike gospodarskih družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra iz drugih izbrisnih razlogov.

Opisana zakonska ureditev, ki je druge države ne poznajo, je negirala mednarodno uveljavljeno ureditev odgovornosti družbenikov za obveznosti kapitalskih družb ter kršila načelo varstva zaupanja podjetnih državljanov, ki so na podlagi obstoječega normativnega okvira legitimno pričakovali, da za obveznosti kapitalske družbe razen izjemoma – v primeru obstoja taksativno določenih razlogov za spregled pravne osebnosti iz 6. člena ZGD, ki vsebuje subjektivni element ravnanja družbenikov – ne bodo osebno odgovarjali.

Te mednarodno neprimerljive rešitve se je domislil zgolj slovenski zakonodajalec, in to na pobudo pravosodja, z edinim namenom, da se legalizira opustitev dolžnosti pravosodja, da izvaja postopke likvidacije ali stečaja po uradni dolžnosti. Čeprav se tudi druge države spopadajo z izzivi nedelujočih oziroma plačilno nesposobnih družb in posledično neplačanih obveznosti do upnikov, ostaja dvom o dopustnosti takega posega zakonodajalca v zasebno lastnino družbenikov izbrisanih gospodarskih družb. Dejstvo je, da so sodišča opustila postopke likvidacije ali stečaja brez utemeljenih razlogov, česar družbeniki niso mogli pričakovati. Nasprotno, družbeniki so upravičeno pričakovali, da bodo sodišča začela postopke prenehanja omenjenih družb. To njihovo pričakovanje je temeljilo na zaupanju v pravno državo, vendar je “država” brez razloga dovolila sodiščem opustitev njihove zakonske dolžnosti. Problem zaradi opustitve sodišč je prešel iz sfere oblasti (nedelovanje sodišč) v sfero ljudstva, tistih posameznikov, ki so uporabili možnost svobodnega podjema.

V obdobju, ko so družbeniki pričakovali udejanjanje zakonskih dolžnosti, so se spremenila ključna pravila podjema – kako družbeniki odgovarjajo. Sprememba pravil med trajanjem nekega pravnega razmerja za naprej (ne pa za nazaj) je sicer mogoča (neprava retroaktivnost), vendar le, če se spoštuje načelo varstva zaupanja v pravo, pridobljenih pravic in predvsem načelo sorazmernosti. A pri tem se ne sme pozabiti, da upniki niso imeli nobenih pravic poseči po premoženju družbenikov (razen na podlagi spregleda pravne osebnosti in če ni bilo dokapitalizacije) in so s sprejetjem zakona dobili kot “darilo” na škodo tretjega možnost posega v premoženje družbenikov. Upniki torej niso ničesar pričakovali, razen da sodišče začne postopke, zlasti pa ne, da bodo se lahko poplačali na “administrativen” način na škodo tretjih oseb, tj. aktivnih družbenikov.

Ustavno sodišče uvede razlikovanje med aktivnim in pasivnim družbenikom

Zaradi presenetljive pravne ureditve, sprejete po skrajšanem postopku, so številni pobudniki predlagali preizkus ustavnosti ZFPPod pred Ustavnim sodiščem. To je v odločbi št. U-I-135?00 z dne 9. oktobra 2002, odločilo, da

“Člen 9, 2. točka prvega odstavka 25. člena, drugi odstavek 25. člena, drugi odstavek 29. člena, tretji odstavek 32. člena, 37. člen in 1. točka 39. člena, kolikor se nanaša na peti odstavek 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list, RS, št. 30/93, 29/94, 20/98, 84/98, 6/99 in 45/01), Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99) niso v neskladju z Ustavo”.

Ustavno sodišče je razveljavilo šesti odstavek 580. člena ZGD ter četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Ustavno sodišče je s tem uvedlo razlikovanje med aktivnim in pasivnim družbenikom. S takšno odločitvijo je Ustavno sodišče vneslo v slovensko korporacijsko pravo nov, do tedaj neznan pojem, ki ga tudi ne poznamo v drugih pravnih sistemih.8 Kot ohlapne smernice, ki naj jih sodišča upoštevajo pri presoji, ali gre za aktivnega oziroma pasivnega družbenika, ki je bil z ustavno odločitvijo izvzet iz odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe, je Ustavno sodišče izpostavilo:
– razmerja med družbeniki, urejena z notranjimi akti,
– pravnoorganizacijsko obliko družbe,
– vrsto družbenika (denimo pravna oseba, družbenik na podlagi unovčitve certifikata …),
– delež posameznega družbenika, če bi prišlo do dokapitalizacije družbe,
– in podobno.9

Zaradi nedefiniranosti statusa “aktivni družbenik”, ki ga teoretiki korporacijskega prava in sodna praksa niso poznali, so sodišča “aktivnost” družbenikov presojala različno. Pojavljale so se sporne situacije, ko denimo sodišča statusa pasivnega družbenika niso priznavala edinim družbenikom gospodarske družbe v času izbrisa iz sodnega registra, čeprav so ti sicer izpolnjevali običajna merila za priznan status pasivnega družbenika (v primeru smrti aktivnega družbenika, dedovanja in podobno). Ker je do izbrisa družbe iz sodnega registra lahko prišlo tudi po pravnomočnosti sodne odločbe ali po začetku izvršilnega postopka, so se pojavile težave, če se je pravnomočna sodna odločba oziroma sklep o izvršbi glasil na družbo. Bilo je namreč nejasno, kdaj in kako naj družbenik zatrjuje svojo pasivnost v izbrisani družbi in se tako osvobodi odgovornosti za obveznosti družbe. V praksi so sodišča izdajala sklepe o prekinitvi postopka in nato sklepe o nadaljevanju postopka zoper nove dolžnike – družbenike izbrisane družbe. Če je bil tak sklep izdan po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, novi dolžnik ni mogel več ugovarjati svoji pasivnosti. S tem je bila dolžnikom kršena pravica do pravnega sredstva, saj niso imeli možnosti sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje in pravnega sredstva zoper odločitev o nadaljevanju izvršbe, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-351/04.10

Ustavno sodišče je menilo, da sankcija izbrisa družbe ne krši načela svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave,11 ker nedelujoča družba ogroža varnost pravnega prometa, namen izbrisa pa je zaščita upnikov. Glede očitkov o izostanku osebnega vročanja sklepa o začetku izbrisa in sklepa o izbrisu je Ustavno sodišče menilo, da bi bila osebna vročitev posameznim družbenikom oziroma delničarjem “časovno zamudna”, v mnogih primerih celo “nemogoča”.12

Pobudniki ustavne presoje so uveljavljali kršitev določb 2., 14., 23., 25., 33., 74., 153. in 155. člena Ustave, vendar je Ustavno sodišče v svoji obširni obrazložitvi ugotovilo, da omenjene določbe Ustave niso bile kršene.

Poskusi popravljanja napak z nadaljnjimi zakoni

Ker so se v praksi pokazale številne težave pri vodenju postopkov izbrisa in dokazovanju, kdo je pasivni in kdo je aktivni družbenik, je zakonodajalec poskušal odpraviti napake sprejetja omenjenega zakona s sprejetjem Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod-B)13 iz leta 2007 in Zakonom o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD)14 iz leta 2011, ki tudi nista prestala ustavne presoje, ker naj bi retroaktivno posegala v pridobljene in pričakovalne pravice upnikov (ki so jih ti pridobili na podlagi zakonske določbe, ki je z nepravo retroaktivnostjo posegla v pravni položaj dolžnikov, pridobljen ob ustanovitvi družbe), kar je omajalo zaupanje v pravno varnost in najbrž marsikoga odvrnilo od razmišljanja o poklicnem udejstvovanju v podjetništvu. Leta 2018 so bili z Zakonom o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (ZPPDID)15 prekinjeni postopki, ki so bili vodeni po omenjenih spornih določbah ZFPPod.

Zakonom o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb iz leta 2011 je bil odpravljen prenos obveznosti izbrisanih družb pro futuro.16 Določbe 18. člena omenjenega zakona, s katerimi so se razveljavila določila o domnevi, da so družbeniki podali izjavo o prevzemu obveznosti izbrisane družbe v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZGD, niso bile razveljavljene, ker jih predlagatelj ni izpodbijal.17

Sprejemanje po hitrem postopku

Poslovnik državnega zbora, ki je veljal leta 1999,18 je v 201. členu določal možnost sprejemanja zakona po hitrem postopku le:
“Kadar to zahtevajo izredne potrebe države, interesi obrambe ali naravne nesreče, je mogoče sprejeti zakon po hitrem postopku. Predlog, naj se zakon sprejme po hitrem postopku, da predlagatelj zakona. Tak predlog mora biti posebej obrazložen.”

Leta 1994 novelirani Poslovnik19 je v 204.a členu določal:
“Državni zbor lahko na obrazložen predlog predlagatelja, s katerim soglaša matično delovno telo po poprejšnjem mnenju sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, odloči, da bo na isti seji opravil vse tri obravnave predloga zakona po določbah tega poslovnika o hitrem postopku, kadar gre za:
– manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakonov;
– prenehanje veljavnosti posameznih zakonov ali njihovih posameznih določb;
– manj zahtevne uskladitve z drugimi zakoni;
– spremembe in dopolnitve zakonov v zvezi z odločbami ustavnega sodišča.

V skrajšanem postopku za sprejem zakona se amandmaji lahko vlagajo samo k členom sprememb in dopolnitev predloga zakona.

Odločitev državnega zbora iz prejšnjega odstavka ne more biti sprejeta, če ji nasprotuje najmanj ena tretjina navzočih poslancev.

Po končani prvi obravnavi lahko vsak poslanec predlaga, da državni zbor spremeni odločitev iz prvega odstavka tega člena in da se druga in tretja obravnava predloga zakona opravita po rednem postopku.”

Vsebinski pogoji, zahtevani v Poslovniku, pri sprejemanju ZFPPod niso bili izpolnjeni. Pri ZFPPod ni šlo za manj zahtevne spremembe niti za prenehanje veljavnosti posameznih zakonov ali njihovih določb. Če torej niso bili podani pogoji po Poslovniku, na katerega se sklicuje Ustava, je zakon, sprejet po skrajšanem oziroma hitrem postopku (Poslovnik uporablja oba izraza), v neskladju z Ustavo. Če ne bi ZFPPod sprejemali po hitrem postopku in bi se obravnaval večfazno, bi bili poslanci zagotovo pozorni na omenjeni ex lege prenos obveznosti izbrisanih družb na družbenike.

Hipotetična neustavnost bi pomenila odškodninsko odgovornost države

Hitri postopek je vplival na poslance Državnega zbora, saj je preprečil razpravo na seji Državnega zbora in dojemanje daljnosežnosti zakona. To pa je bil tudi cilj predlagatelja:
– da se prikrije dejanski namen predlaganja omenjene ureditve izbrisa nedokapitaliziranih in neaktivnih družb iz sodnega registra
– in s tem naknadno opraviči neizvršeno zakonsko dolžnost sodišč, da “čistijo” sodni register z izvajanjem postopkov likvidacije oziroma stečaja.

Nesporno je, da so se poslanci Državnega zbora pozneje zavedali napake, saj so trikrat (v letih 2007, 2011 in 2018) poskušali odpraviti škodljive posledice ZFPPod za gospodarstvo in nesorazmernost ukrepov, ki jih je povzročil omenjeni zakon več deset tisoč družbenikom. V preteklih letih je nastal “pingpong” med Državnim zborom, ki je na vsak način želel odpraviti napako zaradi hitrega postopka pri njegovem sprejemanju, in US, ki je vedno zavračalo možnost popravkov zaradi naknadne spremembe položaja upnikov in družbenikov, ki je nastal z med tem časom izdanimi pravnomočnimi sodnimi odločbami o obveznostih družbenikov. (To je tipična posledica spreminjanja politične odločitve v pravno v obliki izdanih pravnomočnih sodb.)

Če bi se ugotovilo, da je bil ZFPPod v neskladju z ustavo, bi bila hipotetično država odškodninsko odgovorna družbenikom in upnikom na podlagi dejstva, da upniki ne bi mogli izterjati terjatev na podlagi pravnomočnih sodb. A dejansko so upniki dobili neutemeljeno pravico (darilo) do omenjenih terjatev, ki so dobile novo, bistveno drugačno pravno podlago v sodnih odločbah, izdanih na podlagi domnevno neustavnega zakona.

Z zakonom uvedena domneva o prevzemu obveznosti prisilno izbrisane družbe

Prvi odstavek 394. člena ZGD, namenjen prostovoljnemu prenehanju družbe po skrajšanem postopku, se je glasil:

“Družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo sodišču izbris družbe iz registra brez likvidacije in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.”

Zakonodajalec je vprašanje jamstva upnikom za obveznosti izbrisane družbe v ZFPPod torej “rešil” na način, da je svobodno izraženo voljo delničarjev za prostovoljno prenehanje družbe in podajo notarsko overjene izjave, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, brez katere njihova eventualna obveznost plačila ne bi mogla nastati,20 nadomestil z neizpodbojno domnevo o prevzemu obveznosti prisilno izbrisane družbe.21

Širitev zakonskega spregleda pravne osebnosti v primeru prvega odstavka 394. člena ZGD ni sporna, saj so predpostavke spregleda jasne, volja delničarjev pa svobodna. Toda ureditev v četrtem odstavku 27. člena ZFPPod je pomenila nedopusten poseg v legitimno pričakovanje družbenikov in delničarjev, da zakonodajalec ne bo nepričakovano spreminjal statusa družbenikov in ločeval družbenike na pasivne in aktivne (in ignoriral temeljno načelo korporacijskega prava, po katerem družbeniki za obveznosti kapitalskih družb ne odgovarjajo, razen izjemoma, denimo v primerih zlorabe družbe, koristi družbenikov, neposrednega oškodovanja upnikov …).

Osebna odgovornost družbenikov

Medtem ko je osebno odgovornost družbenikov izbrisanih kapitalskih družb, ki se niso pravočasno uskladile z določbami ZGD, določal šesti odstavek 580. člena ZGD, ki ga ZFPPod ni razveljavil (razveljavilo ga je US za pasivne družbenike), je s četrtim odstavkom 27. člena ZFPPod osebno odgovornost razširil na družbenike gospodarskih družb, ki so bile izbrisane po uradni dolžnosti:
– ker bodisi v dveh zaporednih poslovnih letih niso predložile letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov;
– ker niso imele premoženja
– oziroma ker je nastopil razlog, ki ga je za izbris gospodarske družbe brez likvidacije določal drug zakon.

Štelo se je namreč, da družba nima premoženja, če neprekinjeno v obdobju 12 mesecev ni opravljala izplačil prek računa pri organizaciji, ki je zanjo opravljala posle plačilnega prometa.22 ZFPPod je razveljavil peti odstavek 580. člena ZGD.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v spornost omenjene pravne ureditve vneslo pomembno novost, ko je dne 11. decembra 2018 objavilo sodbo velikega senata v zadevi Lekić proti Sloveniji, št. 36480/07, in ugotovilo, da v njegovem primeru Slovenija ni kršila človekovih pravic do mirnega uživanja zasebne lastnine ter da so bili postopki v zvezi s sprejetjem ZFPPod leta 1999 zakoniti in legitimni. Veliki senat ESČP je omejil svojo odločitev le na konkretni primer in na opis dejanskega stanja, ki je bil ugotovljen v tem konkretnem primeru.23

Zadeva ESČP Lekić proti Sloveniji

Več deset tisoč ljudi je ostalo brez premoženja čez noč, ker jih je zakon leta 1999 presenetil, kar je tipično za “zakon presenečenja”. Enako je US s svojo odločitvijo o razlagi določb ZFPPod presenetilo družbenike oziroma delničarje, glede na to, da jih je postavilo v status aktivnega ali pasivnega družbenika – tak status do njegove odločitve ni bil znan v slovenski korporacijski zakonodaji. Zastavlja se tudi vprašanje, ali je lahko Ustavno sodišče tako korenito poseglo v korporacijsko razmerje, ne da bi bilo to predvidljivo v ustavi ali zakonu.

Prizadeti družbeniki so zaupali v pravno državo, saj so upravičeno pričakovali, da bo pravosodje opravilo svojo zakonsko dolžnost in izvedlo predpisane postopke likvidacije oziroma stečaja. ZGD (iz leta 1993) je namreč v petem odstavku 580. člena določal, da so sodišča dolžna izvesti postopek likvidacije oziroma stečaja po uradni dolžnosti nad družbami, ki so pozneje, leta 1999, na podlagi ZFPPod postale predmet izbrisa (torej do takrat še niso bile izbrisane). Prav tako je bilo v 3. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL-A)24 določeno, da so sodišča dolžna nad nedelujočimi družbami izvesti postopek likvidacije oziroma stečaja.

Ko je ESČP v zadevi Lekić (začeti že leta 2007) ugotovilo, da ni bila kršena njegova pravica do mirnega uživanja lastnine,25 je sicer obravnavalo pravno ureditev izbrisa družb in ex lege prenos odgovornosti na družbenike (točke 113-118 sodbe) ter primernost uporabe opisane zakonske ureditve, vendar le z vidika dejanskega stanja, ugotovljenega pri pritožniku (točke 119-128 sodbe).

Podrobnejša analiza sodbe Lekić pokaže bistveno novost, ki je lahko podlaga za drugačen pristop k omenjeni sporni ureditvi, ki pa doslej ni bila obravnavana niti na rednem sodišču niti na Ustavnem sodišču. Le zakonodajalec je opozarjal na napako pri sprejetju treh omenjenih zakonskih poskusov, ki so se nanašali le na omilitev posledic omenjenih zakonov, vendar ni od Ustavnega sodišča zahteval, da ugotovi to, na kar zdaj opozarja sodba ESČP.

ESČP v svoji sodbi na več mestih v obrazložitvi navaja, da država lahko poseže v pravice do zasebne lastnine na področju podjetništva pod pogoji drugačnega spregleda pravne osebnosti, kot jo je urejal ZGD v 6. členu oziroma ZGD-1 v 8. členu.

Prav tako niso bila sporna določila o osebni odgovornosti družbenikov, če niso pravočasno (do 1. januarja 1995) dokapitalizirali družbe v skladu z ZGD, sprejetim leta 1993 (glej šesti odstavek 580. člena ZGD), kar je razveljavilo Ustavno sodišče 9. oktobra 2002 in določilo, da tudi v tem primeru odgovarjajo le aktivni družbeniki na podlagi ZFPPod. Ustavno sodišče je nadomestilo osebno odgovornost po šestem odstavku 580. člena s spregledom pravne osebnosti po ZFPPod ter jo omejilo na aktivne družbenike.26

Izjemne okoliščine kot zahtevani pogoj

ESČP je zavzelo stališče, da je dopustno poseganje države mimo spregleda pravne osebnosti kot že uveljavljenega korporacijskega instituta z drugimi oblikami spregleda pravne osebnosti, kot je to vsebovano v ZFPPod in ZFPPIPP,27 vendar pod pogojem, da so za to podane izjemne okoliščine tako pri zakonodajalcu, ki sprejema ta ukrep, kot tudi pri prizadetem adresatu (družbeniku) glede na njegov dejanski stan. Ta posebni spregled pravne osebnosti pomeni odstop od splošnega pravila ločitve pravne osebnosti družbe od njenih družbenikov, zato se lahko uveljavlja le, kadar ga narekujejo “izjemne okoliščine” (glej 112. točko sodbe Lekić). V sodbi ESČP je nedvoumno zapisano, da posebnih izjemnih okoliščin ni treba uveljavljati pri “klasičnem” spregledu pravne osebnosti, ampak pri dodatnem posebnem poseganju po ukrepih, ki sledijo enakim ciljem. ZFPPod in ZFPPIPP sta s svojo ureditvijo prenehanja družb z izbrisom uvedla posebno vrsto spregleda pravne osebnosti in po stališču ESČP je za to novo, težjo obliko nujen obstoj izjemnih okoliščin. Nujnost obstoja “izjemnih okoliščin” je ESČP izrecno zapisalo v 115. točki sodbe Lekić. Pri tem je zanimivo, da ESČP na tem mestu pojasnjuje, da “izjemna narava okoliščin, ki lahko upravičuje spregled pravne osebnosti, v bistvu nanaša na naravo vprašanj, o katerih mora odločiti pristojno nacionalno sodišče, ne pa na pogostost takih okoliščin. To ne pomeni, da se lahko ta vrsta ukrepa upraviči samo v redkih primerih.”

Posebej je zanimivo, da to stališče ESČP o nujnosti “izjemnih okoliščin” izpodbija skupina sodnikov v posebnem ločenem mnenju,28 zavedajoč se, da je za reševanje celotne problematike sporne ureditve zelo “nevarno” stališče ESČP o nujnosti ugotavljanja obstoja izjemnih situacij.

V 4. točki ločenega mnenja navajajo:

” Menimo, da ni naloga Sodišča omejiti diskrecijsko pravico domačih zakonodajalcev, da oblikujejo pravno osebnost podjetij, kot se jim zdi primerno. Natančneje, po našem mnenju načeloma ne obstaja nič, kar bi moralo zakonodajalcu preprečiti odločanje o tem, da je posamezni družbenik lahko spoznan za odgovornega za dolgove podjetja, ali pa določanje okoliščin, v katerih bi se to lahko in bi se moralo zgoditi. Stališče, da lahko zakonodajalec to stori samo ‘v izjemnih okoliščinah’ (nejasen pojem in zato dejansko prepuščen presoji Sodišča), po našem mnenju pomeni neupravičeno omejitev diskrecijske pravice, ki jo ima domači zakonodajalec.”

Vedno morajo biti neke okoliščine, ki objektivizirajo in upravičijo poseg. To je vprašanje dovoljenja posega v Ustavo in Konvencijo ter Listino o temeljnih pravicah. Izjemne okoliščine so praviloma tiste, ki ogrožajo delovanje gospodarskega sistema kot celote. V vsakem primeru ne more biti izjemna okoliščina določitev sankcije za opustitev določenega dejanja družbenikov, ki so upravičeno pričakovali, da bodo to opravila sodišča. Dokaz, da leta 1999 niso obstajale izjemne okoliščine, je prav obstoj “mrtvih” družb, vse od uveljavitve ZGD leta 1993 (nekatere družbe so prenehale poslovati že leta 1990) in zlasti od 31. decembra 1994 pa do sprejetja ZFPPod leta 1999.

Obstoj nedelujočih družb ni mogel naenkrat, čez noč, ogroziti delovanja gospodarstva.

V tistem času je bila situacija jasna. Upniki so se zavedali, da se ne morejo poplačati iz nedelujočih podjetij, ker niso imela premoženja ali so premoženje podjetja že rubili in se iz njega poplačali. Izbris iz sodnega registra je bolj statistični kot dejanski problem. Dodatni dokaz za to je, da je prenos obveznosti na družbenike prenehal 17. novembra 2011. Vse kaže, da je pravosodje prek Slovenskega sodniškega društva in politično-prijateljskih zvez na Ministrstvu za finance “izposlovalo” hitri postopek in na zadnji seji Državnega zbora pred letnimi dopusti doseglo glasovanje brez razprave. Zagotovo bi poslanci Državnega zbora drugače odločali, če hitrega postopka ne bi bilo. Tudi v postopku preizkusa ustavnosti pred Ustavnim sodiščem (1999-2002) Državni zbor in Vlada RS nista navajala izjemnih okoliščin, ki bi narekovale tako hitro ukrepanje.

Izjemne okoliščine niso bile niti zatrjevane niti ugotavljane

Prav to je jedro celotne problematike sporne ureditve izbrisa družb na podlagi omenjenih zakonov. Slovenski zakonodajalec je leta 1999 zagotovo zastopal stališče neomejene diskrecije zakonodajalca, torej da lahko diskrecijsko in brez omejitev določi osebno odgovornost družbenika za obveznosti družbe, ali da opredeli okoliščine, pod katerimi družbenik postane osebno odgovoren. Nasprotno je večina sodnikov ESČP odločila, da je zakonodajalec omejen pri diskreciji predpisovanja spregleda pravne osebnosti. Omejen je z obveznostjo, da ugotovi obstoj izjemnih okoliščin, česar pa v tem sporu nikoli nihče ni ugotavljal.

Iz stališča ESČP nesporno izhaja, da morajo za posebne ukrepe države, ki spreminjajo neodgovornost družbenikov pri kapitalskih družbah v osebno odgovornost, obstajati izjemne okoliščine in da zakonodajalec ni neomejen v svoji oblastni diskreciji urejanja.29

Zakonodajalec je omejen z Ustavo, EKČP in LTP. In ker gre za poseg (ne za “način uresničevanja pravice”), je pri tem potreben strogi test sorazmernosti: ali je poseg določen v zakonu (vnaprej), ali sledi legitimnemu cilju, ali je nujen, ali je primeren za dosego cilja in ali je sorazmeren v ožjem smislu. Pri sprejemanju ZFPPod takšen zakon ni bil nujen za doseganje cilja izbrisa družb. Leta 2011 je zakonodajalec odpravil prenos obveznosti izbrisane družbe na družbenike, izbris družb pa se še vedno nadaljuje. To pomeni, da je takšna ureditev zadoščala tudi leta 1999. Ukrep v ZFPPod ni bil sorazmeren, zlasti ker so vsi upniki pridobili pravico do poseganja v osebno premoženje družbenikov. A zlasti je sporno dejstvo, da je bila to kazen družbenikom, ker so čakali, misleč, da bo pravosodje opravilo svojo obveznost.

Družbeniki so bili kaznovani, ker so se zanašali na pravno državo.

Upniki pa niso ničesar pričakovali, a jim je država omogočila poseg v osebno premoženje družbenika. Oboji so bili presenečeni: upniki zaradi darila države, družbeniki pa zaradi izrazite kazni. Tu se ne more govoriti o nobeni vrsti sorazmerja.

ESČP prav tako opozarja, da o tem, ali obstajajo neposredne izjemne okoliščine, odločajo zakonodajalec in sodišča. S sodbo Lekić se odpira vprašanje ugotavljanja obstoja izjemnih okoliščin med sprejemanjem ZFPPod. V obrazložitvi predloga ZFPPod ni bilo nobenih podlag, iz katerih bi se ugotavljale izjemne okoliščine, ki bi narekovale sprejetje takega predpisa. Navedene so le preobremenitve sodišč, če bi izvajali postopke stečaja oziroma likvidacije (v večini primerov bi se stečajni postopki končali v istem dnevu, ker so bile družbe praviloma brez premoženja).

Še zanimiveje je, da na vprašanje neobstoja izjemnih okoliščin noben predlagatelj ustavne presoje ni opozoril Ustavnega sodišča. O izjemnih okoliščinah ni niti besede v ključni sodbi Ustavnega sodišča U-I-135?00 z dne 9. oktobra 2002. Tudi redna sodišča niso nikoli postavljala tega vprašanja.

V 115. točki sodbe Lekić je navedeno, da se “izjemna narava okoliščin, ki lahko upravičuje spregled pravne osebnosti, v bistvu nanaša na naravo vprašanj, o katerih mora odločiti pristojno nacionalno sodišče”, kar pomeni, da bi o obstoju izjemnih okoliščin ob sprejetju ZFPPod moral odločati zakonodajalec.

Za sprejetje posebnega zakona o spreminjanju odgovornosti družbenikov zaradi izjemnih okoliščin morajo biti podane ustavne ali zakonske podlage, ki jih v slovenskem pravu ni bilo. Gre za pravno praznino, saj takšen zakon ni imel podlage v zakonu. Ustavno sodišče je uvedlo nov pojem z razlago aktivnega družbenika oziroma delničarja in s tem spreminjalo status družbenika in pravno terminologijo na podlagi diskrecijskega odločanja brez kakršnekoli ustavne ali zakonske podlage. To je v neposrednem nasprotju s standardom zaupanja v pravno državo, saj se tako spremenjene ureditve (z odločbo Ustavnega sodišča) ni dalo pričakovati.

Ustavno sodišče je prestopilo meje razlage spodnje in zgornje premise (zakona in ustave) tako, da je razlagalo zakon zunaj standardov korporacijske zakonodaje. Izjemne okoliščine bi bile podane, če bi zakon odpravljal dejanske ovire (npr. družbeni nemiri, nezmožnost podjetniškega poslovanja, nezmožnost uveljavljanja svobodne gospodarske pobude). Izjemna okoliščina bi bila tudi, če bi na trgu nedelujoče družbe, vpisane v sodni register, pomenile naglo nepričakovano oviro za normalno poslovanje podjetij. Tudi samo dejstvo, da je podjetništvo normalno poslovalo v času od leta 1993 do 1999, kaže na to, da ni bilo potrebe pa tako naglem ukrepu brisanja družb iz sodnega registra leta 1999. ZGD je upnikom omogočil poplačilo njihovih terjatev od družbenikov na podlagi spregleda pravne osebnosti. ZFPPod je le pomagal upnikom, da hitreje dosežejo poplačilo svojih terjatev, brez dokazovanja odgovornosti družbenikov.

Družbeniki niso nujno ustanovitelji

Pri tem je treba še omeniti, da je ZFPPod določil odgovornost družbenikov in delničarjev, ne pa ustanoviteljev, kot se je to izvajalo v praksi. Ker sodišča v registre niso imela vpisanih družbenikov oz. delničarjev, so sodišča neutemeljeno uporabljala v oglasnem delu Uradnega lista objavljena imena vpisanih ustanoviteljev, kar je povzročalo še dodatno zmedo. Mnogi ustanovitelji so morali na sodišču več let dokazovati, da v času veljavnosti ZFPPod niso bili družbeniki. Po ZGD je bil vpis spremembe družbenika v sodni register deklaratorne narave.

ZFPPod je sankcioniral nekaj, kar sploh ni bilo predvideno kot obveznost družbenikov. Vse to so posledice sprejetja zakona po hitrem postopku in nedorečenosti pravnega zasledovanja tistih ciljev, ki so bili legitimni (tj., legitimen je bil izbris, ne pa prenos obveznosti izbrisanih družb na ustanovitelje).

Z ustavnopravnega vidika je treba možnost izjemnega posega zakonodajalca v določeno pravno urejeno razmerje predvideti v zakonodaji ali ustavi, česar pa v podjetniški zakonodaji ni. Prizadeti družbeniki niso mogli pričakovati tako nesorazmernega ukrepa zakonodajalca, zlasti ker je ZFPPod retroaktivno posegel v razmerja, ki so bila ustvarjena nekaj let pred tem zakonom.

V slovenskem pravu je na področju gospodarskega poslovanja pravna praznina glede možnosti poseganja zakonodajalca v obstoječa razmerja retroaktivno z izjemnimi in nesorazmernimi ukrepi zaradi izjemnih razmer. Ni bilo ustavne ali zakonske podlage za nadomeščanje izjemne odgovornosti družbenikov in delničarjev s strožjo obliko spregleda pravne osebnosti, kot je bila ta urejena v ZGD in ZGD-1. Obstoja izjemnih okoliščin v času sprejemanja ZFPPod leta 1999 ni bilo treba ugotavljati, ker jih ni bilo, pa tudi predlagatelj zakona se nanje ni skliceval in ni opozoril poslancev Državnega zbora.30 Kot izjemna okoliščina se ne more šteti povečana obremenitev sodišč, ki niso pravočasno opravila svojih zakonskih dolžnosti, ker od leta 1995 do 1999 niso izvajala postopkov likvidacij oziroma stečajev neaktivnih družb.

Retroaktivnost

Zaradi vsega navedenega naj bi izpodbijana ureditev kršila načelo prepovedi retroaktivnosti (155. člen Ustave). Za uporabo načela retroaktivnosti morajo biti podane pravne ustavne podlage. V skladu z drugim odstavkom 155. člena je retroaktivnost dovoljena le za posamezne določbe zakona in če to zahteva javna korist ter če se s tem ne posega v pridobljene pravice. V konkretnem primeru je retroaktivnost zajeta v celotnem zakonu, saj je zakon za nazaj kaznoval vse družbenike.

Gre za eklatantno kršitev načel pravne države pa tudi ustave, čeprav je Ustavno sodišče odločilo v kontekstu vpliva interesnih skupin iz pravosodja, da ne gre za kršitev ustave. To dokazujejo tudi ločena mnenja ustavnih sodnikov, ki niso izhajali iz sodnih struktur. Po mnenju sodišč gre v tem primeru za nepravo retroaktivnost. t. i. dejanska retroaktivnost je podana takrat, kadar se pravna norma nanaša na sedanji, toda še ne zaključeni konkretni dejanski stan, ker tako učinkuje v prihodnje in s tem naknadno razvrednoti zadevne pravne položaje. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, a še ni bil v celoti zaključen. Pri nepravi retroaktivnosti je kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države, pri čemer je posledica kršitve tega načela odškodninska odgovornost države.

V osnovi v pravu ni resnične retroaktivnosti, saj ni mogoče pozneje oziroma naknadno pravno določiti, da je bilo v preteklosti nekaj storjeno, kar ni bilo oziroma se ni zgodilo. Domnevni podpis družbenikov pred notarjem o prevzemu obveznosti družbe se ni zgodil, čeprav je zakonodajalec celoten ZFPPod utemeljil na fikciji, da so družbeniki podpisali izjavo pred notarjem.

Pravno normiranje oziroma spreminjanje preteklosti niti pravu ni dosegljivo.

Sklep

Ker Ustavno sodišče doslej ni obravnavalo vprašanja ustavnosti sprejetja ZFPPod in prav tako ni obravnavalo vprašanja obstoja izjemnih okoliščin, menim, da je bila s sprejetima zakonoma ZFPPod in ZFPPIPP prizadejana škoda podjetnikom in zlasti malim družinskim podjetjem. Zato predlagam, da Državni zbor popravi storjene krivice s plačilom omejene odškodnine.

Opis zgodovinskih dejstev v zvezi s sprejetjem ZFPPod je podlaga za odškodninsko odgovornost Republike Slovenije kot države v skladu z določbo 26. člena Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. Ni sporno, da sodišča od 1. januarja 1995 niso opravljala zakonske dolžnosti izvedbe likvidacije ali stečaja po veljavni zakonodaji. Noben predpis ni dovoljeval sodiščem opustitve teh dolžnosti.

Pri tem odškodninska odgovornost RS ne temelji samo na opustitvi navedenih dolžnosti, temveč tudi na aktivnem delovanju pravosodnih delavcev, ki so iniciirali in pripravili ter skupaj z Ministrstvom za finance izvedli postopek za sprejetje zakona, s katerim se je legitimirala opustitev z zakonom predpisanih postopkov. Predlog ZFPPod je pripravilo Slovensko sodniško društvo, ki ga je predstavljal predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Temelji odškodninske odgovornosti RS so torej:

1. Pravosodje je samovoljno opustilo zakonsko določene postopke redne ali prisilne likvidacije oziroma stečaja, ki so temeljni korporacijski postulati prenehanja pravnih oseb.

2. Pravosodje je z aktivno vlogo v predlaganju in vodenju postopkov za sprejetje ZFPPod leta 1999 zavestno ter namerno doseglo legalizacijo opustitve vodenja postopkov po uradni dolžnosti.

3. Pravosodje je zavrnilo predloge prizadetih družbenikov, da bi se posredovalo v presojo Sodišču EU, ali so sporne rešitve v ZFPPod v skladu s standardi korporacijskega prava in acquis communautaire EU (prisilni izbris gospodarskih družb brez postopkov likvidacije oziroma stečaja).

4. Zaradi opustitve izvajanja postopkov likvidacije oziroma stečaja so družbeniki in delničarji ostali brez pravne varnosti v razmerjih do svojih družb, zlasti v povezavi s terjatvami izbrisanih družb do tretjih oseb.

5. Ex lege prenos obveznosti kapitalske družbe v korporacijskem pravu je pravno neznan, razen spregleda pravne osebnosti, tj. zaradi zlorabe družbe s strani družbenikov oziroma delničarjev.

6. Državni zbor je trikrat ugotovil (2007, 2011, 2018), da je bila ureditev v ZFPPod v nasprotju z interesi podjetništva, in je s sprejetjem ustreznih zakonov poskušal popraviti škodljive posledice omenjene ureditve, vendar ni odločal o odškodnini za navedene opustitve pravosodja.

7. Državni zbor je sprejel ZFPPod brez zadostne skrbnosti in odgovornosti, po hitrem postopku, na zvijačni način z uporabo nomotehnične metode za prikrivanje dejanskih političnih ciljev in pod pritiskom pravosodja ter gospodarskih družb v lasti države in davčnih organov, zlasti pa ni ugotavljal obstoja izjemnih okoliščin za sprejetje tovrstne pravne ureditve, na kar je opozorilo ESČP v zadevi Lekić.

Opombe:

1 Ur. l. SFRJ, št. 77/88 in nasl.

2 Ur. l. RS, št. 1/91-I.

3 Ur. l. RS, št. 30/93 in nasl.

4 Ur. l. RS, št. 29/94.

5 Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.

6 Minister za pravosodje je zavrnil vlogo predlagatelja zakona, čeprav je predlaganje zakonov s področja registrskega prava v njegovi pristojnosti.

7 Ur. l. RS, št. 54/99 in nasl.

8 Ker je bilo v premoženje nepravih oz. pasivnih družbenikov, ki za obveznosti družbe ne odgovarjajo, že poseženo, jim je Ustavno sodišče dalo možnost, da v okviru regresnega zahtevka uveljavljajo povračilo od tistih družbenikov, ki so odgovorni za obveznosti družbe v smislu obrazložitve odločbe.

9 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. oktobra 2002, točke 48-50.

10 Šetinc Tekavc, M.ZFPPod ter aktivni in pasivni družbeniki, PP, št. 9/2007, priloga.

11 Da izbris družbe, ki je bila ustanovljena v skladu z zakonom, ne pomeni določanja pogojev za ustanavljanje gospodarskih subjektov in pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, je zapisano v delno odklonilnem in delno pritrdilnem ločenem mnenju sodnice dr. Dragice Wedam Lukić k odločbi št. U-I-135/00 z dne 21. oktobra 2002.

12 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/00, točki 35 in 59.

13 Ur. l. RS, št. 31/07.

14 Ur. l. RS, št. 87/11.

15 Ur. l. RS, št. 30/18.

16 Glej tudi Vovk, K.Začudeni pogledi upnikov glede vprašanja osebne (ne)odgovornost družbenikov izbrisanih družb ostajajo, PP, št. 37/2012, str. 6.

17 Četrti odstavek 27. člena ZFPPod. Določila ZFPPod o izbrisu družb iz sodnega registra so bila prenesena v določbe od šestega do desetega odstavka 442. člena in 496. člena ZFPPIPP 2007, ki so potem prenehala veljati v skladu z 18. členomZPUOOD.

18 Ur. l. RS, št. 40/93.

19 Ur. l. RS, št. 80/94.

20 Smiselno se je uporabljala tudi določba drugega odstavka 394. člena ZGD, v skladu s katero so upniki lahko uveljavljali terjatve do delničarjev, ki so podali izjavo, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra.

21 Glej tudi Serajnik, F.Spregled pravne osebnosti kot slovenska “posebnost”, PP, št. 3/2011, str. 6; Serajnik, F.Jamstvo družbenikov ob izbrisu družb v Sloveniji in svoboščine EU, PP, št. 10/2012, str. 19; Ivanjko, Š.Izbrisi pravnih oseb iz sodnega registra – pravna ustvarjalnost ali napaka?, PP, št. 2/2012, priloga.

22 25. člen ZFPPod.

23 Glej Ivanjko, Š., in Grušovnik, L.Nadaljevanje agonije za družbenike izbrisanih družb?, PP, št. 49-50/2018, str. 22-24.

24 Ur. l. RS, št. 39/97.

25 Skubic, Z.Slovenski ukrep izbrisa podjetij je v skladu z EKČP, PP, št. 10/2017, str. 26-28.

26 Ustavno sodišče je v odločbi U-135/00 ravnalo diskrecijsko, saj je s svojo razlago spreminjalo položaj tako upnikov kot tudi družbenikov v razmerju do ureditve, ki je veljala pred omenjeno odločbo US. Do omenjene odločbe so v skladu z določbo šestega odstavka 580. člena ZGD vsi družbeniki oziroma delničarji solidarno odgovarjali za obveznosti družbe, ki ni bila dokapitalizirana do 31. decembra 1994. Od uveljavitve odločbe naprej so odgovarjali le aktivni družbeniki. Pri tem je Ustavno sodišče upnikom na eno leto omejilo rok, v katerem so lahko uveljavljali svoje terjatve do družbenikov oziroma delničarjev. Ustavno sodišče ni posebej utemeljilo tega ločevanja med družbeniki in prav tako ne, zakaj je upnikom omejilo rok za uveljavljanje svojih terjatev, zlasti, če so imeli upniki pravnomočne sodne odločbe kot izvršilni naslov. Nesporno je US diskrecijsko spreminjalo status družbenikov in upnikov, prav tako je bila omenjena ureditev nepredvidljiva in nepričakovana. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (prim. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. aprila 2006, št. U-I-275/05 z dne 6. decembra 2007, št. U-I-218/07 z dne 26. marca 2009 in št. U-I-287/10 z dne 3. novembra 2011). Za takšno diferencirano obravnavanje različnih položajev družbenikov Ustavno sodišče ni ponudilo utemeljenih razumnih razlogov.

27 Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl.

28 Skupno pritrdilno ločeno mnenje sodnikov Raimondi, Nußberger, Lemmens, Ravarani, Paczolay in Zalar, 11. december 2018.

29 Izbris družb iz sodnega registra je bil iz ZFPPod prenesen v ZFPPIPP, ki je vseboval še nov izbrisni razlog, “če ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register”. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-57/15-13 in U-I-2/16-6 z dne 14. aprila 2016 ugotovilo, da je ta določba v neskladju z Ustavo.

30 V gradivu predlagatelja se navaja kot razlog za sprejetje ZFPPod veliko postopkov likvidacije in stečajev, ki naj bi obremenjevali sodišča. S takšnim zakonom je bil dosežen prav nasproten učinek, saj so sodišča vodila bistveno več pravdnih in izvršilnih postopkov v zvezi z vprašanji, kdo je aktivni in kdo je pasivni družbenik.

ZAKONODAJA

  • Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1).
  • Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) člen 442 ter 496.
  • Zakon o podjetjih (ZPod).
  • Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) člen 6, 77, 394 ter 580.
  • Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) člen 3.
  • Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) člen 25 ter 27.
  • Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD) člen 18.
  • Zakon o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (ZPPDID).