Aktivni in pasivni družbeniki in delničarji – nepatentirani izum ustavnih sodnikov 2002

Avtor: prof. Šime Ivanjko

Ob razmišljanju o katastrofalnih posledicah Zakona o finančnem poslovanju podjetij ne morem mimo »izuma« ustavnih sodnikov leta 2002, ki so prvi v svetu izumili pojem »aktivnih« in »pasivnih« družbenikov oziroma delničarjev.

V več kot petdesetih letih študiranja gospodarskega prava v raznih sistemih nisem zasledil delitve družbenikov in delničarjev na aktivne in pasivne v smislu, da aktivni, ki posebej skrbijo za družbo in družbeno podjetje, vlagajo svoj kapital in svoje delo, torej so skrbni podjetniki, morajo zaradi tega plačati dolgove za družbo v primeru izbrisa po omenjenem zakonu.

Pasivnim družbenikom in delničarjem, ki jim je malo mar za podjetje in družbo, pa ni potrebno plačevati za obveznosti izbrisane družbe. To je tipično socialistično sporočilo družbenikom in delničarjem; ne skrbite za podjetje, prepustite vodenje podjetja in upravljaje z družbo aktivnim. V tistem obdobju je sodnikom verjetno bila blizu znana beseda in pojem »aktivist« in so v njeni senci našli pojem aktivni družbenik.

Zanimiva je podobnost razmišljanja: če je v socializmu aktivist skupaj z neaktivistom storil napako, potem je bilo treba bolj kaznovati aktivista kot neaktivista. Slučajnost ali ne, vendar se ne morem izogniti podobnosti razmišljanja. Zanimivo ali ne; ustavni sodniki, ki niso izhajali iz politike in pravosodja, so vedno z ločenimi mnenji nasprotovali pod vsako ceno ohraniti ta politično koristen, za gospodarstvo in male družinske podjetnike katastrofalen zakon. Ker je ustavno sodišče leta 2002 želelo ta izum patentirati in ga izboljšati, je naročilo zakonodajalcu, da jasno opredeli, kaj ti pojmi pomenijo v praksi. Ker zakonodajalec po naravi stvari ni kreativen, je šest let pustil sodnikom, da so si oni izmišljali ad hoc kriterije, po katerih so opredeljevali »preko palca«, koga bodo razglasili za aktivnega in ga pahnili v dolžniško suženjstvo.

Danes, ko se po 22. letih le zavedamo napak, storjenih pri sprejetju tega zakona, se ponovno pojavljajo nasprotniki odprave krivic, povzročenih s tem zakonom, češ da je bilo nujno sprejeti ta zakon, da bi se podjetništvo očistilo novih nepridipravih prišlekov.