Priznanje naturalne obveznosti in plačilo te obveznosti je izraz pokončnosti, moralnosti in poštenosti dolžnika
avtor: Šime Ivanjko
V zvezi z izbrisanimi pravnimi osebami v obdobju 1999 – 2011 je po 24 letih še vedno veliko odprtih vprašanj. Da je izbris pravnih oseb bila groba napaka slovenskega zakonodajalca, sploh ni sporno, kajti sam državni zbor je to večkrat potrdil. V vseh teh preteklih letih borbe posameznikov za odpravo posledic Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki je bil sprejet z zavajanjem poslancev, je najbolj očitna nesprejemljiva in nerazumljiva indiferentnost države, da vsaj odpravi hudo škodljive posledice omenjenih izbrisov več deset tisoč pravnih oseb. V tem času se je izmenjalo toliko oblastnih struktur, velikih političnih osebnosti, za katere je bila značilna poniževalni ignorantski odziv za odpravo škodljivih posledic zakonodajalčeve zablode in slepega sledenja sodišč, ki so bila predlagatelj postopkov izbrisa, izključno zaradi strahu pred povečanim delom, ki jim ga je nalagal Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993, da po uradni dolžnosti opravijo postopke stečaja ali redne likvidacije.
Zadnjih 14 dni zbuja določeno pozornost slovenski državljan, oškodovanec zaradi izbrisa iz sodnega registra brez postopka likvidacije njegove uspešne gospodarske družbe, ki že 14. dan gladovno stavka pred predstavništvom Republike Slovenije v drugi državi. To je že njegova tretja stavka. Prvi dve sta bili v Ljubljani. Zadnja 10-dnevna gladovna stavka leta 2013 je bila pred prostori Slovenske razvojne družbe na katero na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe prenesen družbeni kapital družbenih podjetjih, ki so bila v državni lasti.
Takrat je skupina njegovih prijateljev dosegla v razgovoru z gospodom Murkom v kabinetu predsednice takratne Vlade Republike Slovenije, gospe Alenke Bratušek, da bo njegov primer raziskan nevtralno po nevtralnih strokovnjakih in če bo ugotovljena napaka državnih organov, da bo dobil odškodnino. Bilo je obljubljeno, da bo skupno delovno telo 4. ministrstev raziskalo zadevo ugotovilo ali prim njem bila storjena napaka. Osebno sem bil priča te svečane obljube, ki je sicer ni dala osebno gospa Alenka Bratušek, je pa bila obljuba dana in zapisana v njenem imenu v prisotnosti njenih najožjih sodelavcev v njenem kabinetu. V razgovorih o prenehanju stavke v Ljubljani je takrat sodelovala tudi sedanja predsednica države gospa Nataša Pirc Musar v funkciji informacijske pooblaščenke.
Od takrat je preteklo 7 let in ničesar od obljube ni bilo storjenega. Gospod Slavko Murk je v tem obdobju pisal najvidnejšim predstavnikom države in jih osebno obiskal, da bi se ta obljuba izpolnila, vendar od obljube ni ostala niti črka O.
V hrvaških medijih, ker gladovno stavko slovenski mediji ignorirajo, beremo njegove izjave, da ga je slovenska država oškodovala za nekaj milijonov evrov, da je bil izigran s strani mnogih političnih veljakov, češ da bo njegov problem raziskan in bo dobil določeno odškodnino, če se ugotovi, da mu je bila storjena KRIVICA.
Gospod Slavko Murk nima prijateljskih stikov v visokih elitnih strukturah družbe, čeprav se je obračal na vse dosedanje predsednike države in na vrsto političnih osebnosti, vendar so mu vsi zatrjevali, da oni pač s tem nimajo ničesar. Pri nas se je uveljavil fantastičen izgovor političnih in državnih oblastnikov, ki se glasi: »Za to nismo pristojni …« Ker izgubil vse premoženje ni mogel najeto odvetnikov.
Pred nekaj dnevi sem govoril z visoko ugledno politično osebnostjo in mu poskušal pojasniti, da bi država le morala uradno preučiti gospodov primer in odgovoriti njemu in javnosti, ali mu je bila storjena krivica. Takoj me je zavrnil in rekel, da je to že vse pravno zastarelo in da se pravno ne more ničesar rešiti.
Pritrdil sem mu, da je morebitni odškodninski zahtevek zastaral, vendar sem ga opomnil, da zastaranje ni nobena prepreka, da se njegov primer razišče in ugotovi obstoj ali neobstoj napake države in njenih institucij. Če se ugotovi, da je bila storjena napaka, plačilo domnevne odškodnine ni ovira, saj pravo že od rimskih časov pozna obstoj t. i. naturalne obveznosti, na katero zastaranje ne vpliva.
Priznanje naturalne obveznosti in plačilo te obveznosti je izraz pokončnosti, moralnosti in poštenosti dolžnika. Še posebej to velja za državo, ki s priznanjem naturalne obveznosti pokaže svojo avtoriteto in poštenost v odnosu do »malega« človeka. Da se sodno izterja naturalna obveznost tudi pred sodiščem, ni treba ničesar posebej storiti, razen, da se dolžnik ne sklicuje pred sodnikom na zastaranje. Sodnik ne bo nikoli zavrnil zahtevka, ki je zastaral, če dolžnik tega ne bo zahteval.
Ne morem trditi, ali ima gospod Murk prav ali ne, sicer pa mnenje posameznika nič ne pomeni, četudi temelji na neizpodbojnih temeljih.
V konkretnem primeru bi bilo mogoče in korektno pričakovati od sedanjih oblastnih organov, da se na podlagi uradnega nevtralnega ugotavljanja preteklih domnevnih kršitev države končno jasno zavzame stališče, ali je bila državljanu gospodu Murku storjena krivica ali ne. Če se ugotovi, da je bila krivica storjena, bo vedno možno najti način, da se s poravnavo razreši sporno razmerje in seznani javnost, da je oblast pripravljena ponuditi roko posamezniku in skupaj z njim ugotavljati resničnost ali neresničnost določenih spornih dejstev. Prepričan sem, da bi tokrat, po tolikšnem času in tolikih obljubah, le bilo treba s strani države jasno in nesporno ugotoviti, kaj se je zgodilo gospodu Murku, ne pa se ignorantsko sklicevati na zastaranje. Sicer pa vsi zahtevki v postopku denacionalizacije so pravno bili zastarani, vendar je država sledeč načelo pravičnosti vrnila premoženje upravičencem, ki jim ga je odvzela bivša oblast.
Proučitev utemeljenosti trditev gospoda Murka, da mu je storjena krivica narekuje ne samo dolžnost demokratično izvoljenih oblastnikov temveč tudi občečloveška vest … Res je, to bi bilo pričakovati v državi, ki je v službi ljudi, ne pa v državi, katere oblastniki so prepričani, da so ljudje v službi države in oblastnikov …