Avtor: dr. Šime lvanjko, dr. pravnih znanosti, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, predsednik predsedstva Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti
V pravni stroki poznamo različne manipulacije zakonodajalca oziroma države pri sprejemanju zakonov, ki jih v praksi imenujemo »zakon fantazije pravičnosti« oziroma »zakon poneumljanja« (ang. gaslighting ). Do tega pride, ko država s formalnim zakonom javno prizna svojo krivdo kot povzročitelj (npr. zlorabe ali sistemske nepravičnosti), hkrati pa z zakonskimi omejitvami ali nejasnostjo predpisa oškodovancem praktično onemogoči uresničitev njihovih pravic.
Podtaknjeni pripis določb v predlogu zakona
Slovenska zgodba je posebna in traja že 25 let. V njej so sodelovali zakonodajalec, pogosto ustavno sodišče in na tisoče sodišč v posameznih postopkih, najmanj pa pravna stroka in se manj oblastna struktura.[1]
lzvirni greh sega v leto 1999, ko je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju podjetij ( ZFPPod ),[2] s katerim je bilo iz sodnega registra izbrisanih več kot 10.000 podjetij brez izvedbe postopka likvidacije (urejanja razmerij med družbo v postopku prenehanja in upniki). Obveznosti izbrisanih družb so bile ex lege prenesene na družbenike oziroma delničarje.
Določbe o prenosu obveznosti je v zadnjem trenutku v zakon dodala določena oseba, ko je predlog zakona že dokončno oblikovala vlada – brez vednosti vlade. Poslanci državnega zbora so zakon sprejeli po hitrem postopku, ne da bi bili obveščeni o dodanih določbah.[3]
Odprava škodljivih posledic – ki to ni
Ustavno sodišče in zakonodajalec sta v preteklih 25 letih večkrat poskusila omiliti škodljive posledice omenjenega zakona. Na njegovi podlagi je več tisoč oškodovancev iz lastnega premoženja poravnalo obveznosti izbrisanih družb, in to brez izvedenega postopka spregleda pravne osebnosti, ki je sicer pravna podlaga za tak prenos obveznosti.
Leta 2021 je bil sprejet Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra ( ZOKIPOSR ),[4] ki je prizadetim priznal pravico do odškodnine v višini 60 % plačanega zneska. Vendar je bil predlog zakona z amandmajem spremenjen tako, da v treh letih od njegove uveljavitve ni bil izplačan niti en evro. Amandma je določil, da mora oškodovanec dokazati, da je storil vse, kar je bilo mogoče, da bi preprečil izbris, in da ga v postopku izbrisa ni smel zastopati odvetnik.
Ustavno sodišče je sporne določbe preučilo, ugotovilo njihovo problematičnost in nerazumljivost, a ne v tolikšni meri, da bi jih razveljavilo kot protiustavne. Oškodovanci so zato leta 2022 pripravili novelo zakona, ki bi sporne amandmaje črtala, a nobeno ministrstvo ni imelo volje, da bi jo vložilo v postopek. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je obljubila vložitev novele skupaj s skupino poslancev, a se do danes ni zgodilo nič.
Zakonski gaslighting z neizvršljivim zakonom ZOKIPOSR
Pri ZOKIPOSR je država ustvarila navidezno pravno pot do odškodnine, nato pa z amandmajem postavila absurdno stroge pogoje in dokazne zahteve, ki jih praktično ni mogoče izpolniti. Tako je nastal zakonski gaslighting: država javno priznava krivdo in daje vtis rešitve, v praksi pa oškodovance zaplete v začarani krog vlog, dopisov in čakanja.
Zakon tako deluje kot simbolna oglasna deska – oblast »prizna napako« in pridobi navidezno moralno legitimnost, v resnici pa prepreči kakršnokoli učinkovito reparacijo. To je v literaturi znano kot legitimacijski ritual brez izvršitve.
Tak model zakonodaje je bil značilen že za jugoslovansko prakso: zakon je sprejet, a se ne izvaja bodisi zaradi nejasnih mehanizmov, odsotnosti podzakonskih aktov bodisi zaradi pomanjkanja politične volje.
Pri ZOKIPOSR je glavni problem njegova neizvršljivost zaradi omenjenega amandmaja, kar zakonu daje le simbolni in deklarativni značaj. Navzven država deluje, kot da rešuje problem, v resnici pa ga le zakriva.
ZOKIPOSR je šolski prikaz zakonskega poneumljanja:
1. Država formalno prizna svojo krivdo in obljubi popravo krivic.
2. Zakon vsebuje simbolno moralno reparacijo, ki jo amandmaji v praksi onemogočijo.
3. Ustavno sodišče zazna težave, a ne ukrepa dovolj odločno.
4. Politika zakon brani, pristojni organi pa ga ne izvajajo.
5. Pristojni ministri molčijo in zavračajo vsak razgovor o možnosti odprave ovir za dejansko izplačilo odškodnine.
Gre za kombinacijo politične amnezije in zakonskega gaslightinga, kjer oblast ohranja videz pravne države, medtem ko žrtve ostajajo brez resnične odškodnine.
Oškodovanci
pričakujejo, da bo predsednica državnega zbora gospa Urška Klakočar Zupančič
držala besedo, dano oškodovancem, in vložila novelo zakona, ki že tri leta čaka
na predlagatelja, ter da bo tudi novi Varuh človekovih pravic imel več posluha
za odpravo posledic obravnavanega zakonskega poneumljanja.
[1] Glej npr. lvanjko, Š.: Odgovornost za krivice, storjene družbenikom izbrisanih družb, PP, st. 10/2021
[2] Ur. I. RS, st. 54/99 in nasl.
[3] Opis dogajanja v: lvanjko, S.: »Rekel sem in si rešil življenje …«, PP, st. 40-41/2024, str. 6
[4] Ur. I. RS, st. 186/21.