Naša država rada izbriše, posameznike, podjetja, a cena je gromozanska
SLOVENIJA KOT RADIRKA
Začelo se je s tajkuni, končalo z mednarodno sramoto – Vsi razumejo, vsi podpirajo, le zgodi se nič –
Ciril Brajer
Pred Evropskim sodiščem za človekove pravice se je znašla nova sramota. Spet izbrisani. Tokrat nasilno izbrisana podjetja, kar lahko državo stane poldrugo milijardo evrov. Najmanj! Vrstijo se tožbe zaradi kršenja temeljne človekove pravice razpolaganja z osebnim premoženjem. Gre za rubeže osebnega premoženja ustanoviteljev, družbenikov ali delničarjev nasilno izbrisanih kapitalskih družb. Tožbe tudi zaradi kršitve možnosti ugovora, pravice do pravnega sredstva. Naših medijiv to ne zanima kaj dosti, finska televizija pa je brž prišla posnet oddajo. Prav tista, ki je zaradi korupcije osramotila Janeza Janšo. Zanima jo kršenje človekovih pravic, naša mednarodna sramota. Ponovno!
ZAČETEK
Gradbeno podjetje dela za SCT, Vegrad, zanj še manjša podjetja, dobavitelj jim je Merkur. Ivan Zidar in Hilda Tovšak si začneta polniti žepe, podjetniku nehata plačevati, upniki ga blokirajo. Izbrišejo ga iz sodnega registra, dolgovi padejo na družbenike. Upniki pogledajo, kdo od njih kaj ima, ne kdo je kriv. Breme izbrisane kapitalske družbe pade na nedolžno žrtev. Upnik določi krivca, ki za to sploh ne ve.
Tako je v d.o.o., v d.d. malo drujgače – za prihranke kupiš delnice, si lastnik komaj 5 odstotkov družbe, za vpliv na njeno delovanje bi jih moral imeti najmanj 25. Družbi so dolžni milijon, ona je dolžna le pol toliko. A upnik na sodišču doseže izbris, pogleda, kdo od delničarjev sploh kaj premore in se spravi nanj.
Izbrisane kapitalske družbe so bile najprej upnice. Ker svojih terjatev niso mogle izterjati, so postale dolžnice. Zato so jih izbrisali. Po izbrisu so dolžniki postali ustanovitelji.
Je s tem res kršena temeljna človekova pravica, smo vprašali Bojana Šušteriča, člana odbora Civilne pobude nasilno izbrisanih podjetij.
»Vsekakor! Naša sodišča so prisojala odgovornost za dolgove izbrisane kapitalske družbe celo fizičnim osebam, ki so bile družbeniki z manj kot enim odstotkom. Ki v družbi nikoli niso bile zaposlene. Ki so mali delček v družbi dobile kot darilo za rojstni dan in na to pozabile. Ki so delnice prodale že nekaj let pred izbrisom… Skratka, krivic in neumnosti kolikor hočete.«
DRAGO RADIRANJE
In v denarju, res več kot milijarda?
»Poldruga milijarda je zelo blaga ocena, ko bo več 18.000 družbenikov izbrisanih družb tožilo državo in zahtevalo povračilo materialne in nematerialne škode, stroškov in obresti.
Nesrečni izbris podjetij je sprožil same zmešnjave. In povzročil neverjetne krivice, ogromne škode. Vsak dan so prihajali rubežniki in zaradi dolgov do kapitalskih družb rubili ljudem premoženje. Do teh dolgov pa je prišlo, ker družbe niso zmogle izterjati terjatev do drugih upnikov.«
To naj bi počeli v dogovoru z vplivnim lobijem bank in zavarovalnic, ki so po bližnjici hotele do svojega denarja. »Drži, banke niso znale zavarovati svojih terjatev s skrbnim in vestnim gospodarjenjem. Namesto da bi država stopila na prste nevestnim dolžnikom, je raje segla po krivičnem zakonu, ki je udaril kar povprek in predvsem po nedolžnih. Država je z neustavnim zakonom izbrisala več kot 40.000 gospodarskih družb. Proti volji družbenikov so jih sodišča zradirala iz registra in nastal je divji lov. V večini primerov družbeniki sploh niso bili obveščeni o izbrisu, zanj niso vedeli, dokler jim ni na vrata potrkal rubežnik. Obsojeni so na plačilo dolgov, ne da bi sploh videli sodnika. Cel kup nezakonitosti, neustavnosti, a za paragrafi se skrivajo gromozanske gospodarske škode, pretresljive socialne stiske nekaj deset tisoč slovenskih družbenikov, delničarjev in njihovih družin.«
GROTESKA
Groteska človekovih pravic.
»Po 14 letih vzvišenega, namernega in sistematičnega kršenja človekovih
pravic, smo se člani civilne odločili za internacionalizacijo. Pri nas nismo našli odvretnika, ki bi bil temu strokovno kos, zaupanja vreden in to pripravljen sprejeti. Najeli smo tujega odvetnika, prof. dr. Adrea Saccuccija, ki je že zaslovel z uspešnim zastopanjem izbrisanih.
Pilotska sodba, ki jo pričakujemo v kratkem, bo 18.000 družbenikom in delničarjem gospodarskih družb omogočila tožbo in odškodninski zahtevek do države Slovenije. Finska YLE TV bo o tem oddajala nadaljevanko. Prav zastrigli so z ušesi, zaznali globino in širino problema.«
Se ne bi raje pogajali?
To počnemo 15 let. To vlado in parlament smo začeli opozarjati že julija lani.
Predlagali smo zakonsko ureditev, s katero bi takoj ustavili nezakonite
rubeže in tako znižali bodoče odškodninske zahteve družbenikov in
delničarjev. Na obilici sestankov so nam politiki pritrjevali, obljubljali
ukrepanje, storili pa nisao nič.«
Kako izgledajo pogajanja s politiko?
»Izpričajo nepoznavanje in nespoštovanje temeljev korporativne zakonodaje s strani naših politikov, tudi pravnikov, sodnikov, celo ustavnih! Potem nepripravljenost priznati napake in jih odpraviti. Vzvišeno, namerno in sistematično kršenje temeljnih človekovih
pravic. Zato se bo poslovni ugled Slovenije še bolj znižal, njena boniteta bo še padla…«
IZUČENI, IZKUŠENI
Kot pri izbrisanih, a za to skušajo resnični povzročitelji kriviti njih in njihove zagovornike. Vas čaka isto?
»Poskusi že, a neuspešni. Izučilo nas je, znamo, dokumentiramo. Celo SD in SDS nam je uspelo spraviti skupaj. Vse stranke nas podpirajo. Tako res ne veš, kdo v tej državi vlada. Parlament ali lobiji, ustavno sodišče morda? Zanj ni ustavno, da ti rubijo hišo po 15. novembru, če so ti jo rubili 14., so jo pa po ustavi. Pri Kramarjevem zakonu so mu vrnili denar, ker da zakon ne sme biti retroakiven, pri našem primeru se na to požvižgajo. Govoril sem s predsednico ustavnega sodišča in slišal, da je to zato, ker ustavni sodniki nimajo pojma o gospodarstvu.«
Omenjate stranke, ki vas podpirajo. Tudi vladajoča?
»Tudi, na sestanku s poslanci, dokler ne pride Maša Kociper. Saj se strinja a se izgovori na ustavno sodišče, je proti, da težave rešijo z zakonom in je za čakanje na sodbo evropskega sodišča za človekove pravice. Grem k Zoranu Jankoviču, ta me razume, podpira a skrušeno prizna, da na stranko nima več nobenega vpliva. Minister Senko Pličanič ne razume, noče razumeti, kot noj tišči glavo v pesek. Na sestanek v kabinetu pošlje celo ekipo. Dve uri sedijo, molčijo, vsi nekaj beležijo – pokukam, rišejo križce in pajace.
Iz Slovenije pa je prav zaradi te norosti že zbežalo 14.000 tujih vlagateljev. Kdo bo pa tu pustil kapitalske vložke, če mu je ogrožena hiša, premoženje, družina?«
Po tem pa bo prepozno?
»Seveda bo! Državi smo ponudili zakonsko rešitev, v zameno pa se odpovemo obrestim, vsem odškodninskim zahtevkom nematerialne narave, škodo vzamemo v obeveznicah na deset let z minimalnim donosom…«
Kar širokogrudno.
»Je, a po sodbi to pade v vodo. Ljudje bodo terjali vse, kar jim gre in gladko dobivali. Država bo odštevala milijarde.
Podpis:
Bojan Šušterič: »Na sestanku socialnih demokratov sem pojasnil Miranu Potrču – Od plače vam ostane nekj 100 evrov, bankam več ne zaupate, skladom itak ne, pa pride nečak, katerega podjetje dobro posluje. Prepriča vas, vsak mesec vložite višek, nečaku pa upniki nehajo plačevati, izbrišejo mu podjetje in rubežniki vam potrkajo na vrata. Vam! Vsi so razumeli, nas podprli a nič se ne zgodi.«
Okvirja:
LOBIJI
Šlo je za ekonomski interes močnih skupin gospodarstva, ki pri poslovanju niso bile sposobne ugotoviti bonitet svojih kupcev, kreditojemalcev ali naročnikov in niso znale zavarovati svojih terjatev. Zato so vpregle državo, sodstvo, saj želijo svoje napake rešiti z izterjavo osebnega premoženja družbenikov ali delničarjev izbrisanih kapitalskih družb. Tu je še ekonomski interes odvetnikov in neodvisna pravna stroka, ki je opozarjala na nesprejemljivost takšne ureditve, v borbi zoper »višje« interese ni bila uspešna. Dodajmo še oholo trmoglavost oblastnikov, ki jih je sram priznati, kakšno kašo so zakuhali s tako neevropskim zakonom in sramota je težko popravljiva.
NEDOLŽNA ŽRTEV
Stanka Ocepek je bila administratorka in v pisarno, kjer je delala, je zahajala tudi gospa, ki je prodajala srajce. Spoznali sta se in vpeljala jo je v družbo:
»Bili so tako prijazni ljudje, sam smeh jih je bil. Poslovneži, slikarka, profesor, imenitni ljudje, svetovljani. Tako srebamo čaj, klepetamo, pa me nekdo prijazno potreplja po rami, če bi jim naredila drobno uslugo. Firmo ustanavljajo v Ljubljani, restavracija bo, če grem zraven le tako, formalno, da bi pomagala. Kdo jim ne bi? Pod nos so mi pomolili papir, podpisala sem in tako postala družbenica podjetja Orientel. Nikoli več nisem slišala za podjetje, lepega dne pa so mi na vrata potrkali rubežniki. Pojma nisem imela, zakaj in komu naj bi bila kaj dolžna. Vse svoje obveznosti sem navajena redno plačevati. Pa so mi rekli, da je Orientel slabo posloval, država ga je izbrisala, dolgovi pa so padli name, saj sem družbenica. Mislila sem, da se je nekomu zmešalo. Banka in cela vrsta podjetij, ki sta jim bila tista dva tiča s svojo propadlo restavracijo kaj dolžna, so se spravili name. Onadva sta izginila nekje v Evropi, mene, siroto, so začeli molsti. Sploh nisem imela možnosti izvedeti, kaj me je doletelo, kaj šele, da bi se lahko branila. Sem servirka v domu ostarelih, ne zaslužim veliko, pa še od tega mi rubijo, da komaj preživim. Sama letam okoli upnikov, se pogajam z njimi in preklinjam državo, ki se hvali, da je pravna, a dovoli takšne zlorabe. Tonem v dolgovih Orientela, ki ga je država izbrisala iz registra, mene, nedolžno žrtev, pa določila za pravnega naslednika ter me vrgla v žrelo upnikov in rubežnikov. Ne vem, koliko sem v imenu izbrisanega Orientela sploh dolžna, vem le, da me terjajo za desetine tisoč evrov. Svoje so dodale obresti, pobrali odvetniki, vsa sodišča me zavračajo.«