Avtor: Dr. Šime Ivanjko
(povzeto po objavi na Facebook-u)
Pravno-politični »izum« izbrisa fizičnih oseb, pravnih oseb, imetnikov hranilnih vlog, delničarjev bank in …(?) je prizadel širši krog ljudi, kot to navaja statistika.
Pred dnevi je Državni zbor, ob hudem nasprotovanju določenih družbenih in političnih struktur, sprejel Zakon o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb v obdobju 1999-2008. Zakon še ni objavljen, vendar so se že začele razprave o neutemeljenosti, škodljivosti in neustavnosti tega zakona ob kritikah tistih, ki so/smo bili zraven pri pripravah za sprejem tega zakona. Nimam namena razpravljati o tem zakonu, ker bo za to še ogromno priložnosti, saj so nekateri dočakali ta zakon »na nož« z napovedjo, da ga je treba pravno izničiti.
Želim le opozoriti na pravkar odprto razstavo dokumentov izbrisanih fizičnih oseb, s katero izbrisani po 30 letih želijo sporočiti javnosti, da so še vedno »sistemsko tepeni in jih ubijajo še danes«.
Razmišljam, kakšna naj bi bila razstava v dogledni bodočnosti, na kateri bi bile razgrnjene človeške, družinske, podjetniške, finančne, sociološke, politične tragične zgodbe pravno-političnega »izuma« izbrisa fizičnih, pravnih oseb, imetnikov hranilnih vlog, delničarjev bank, imetnikov bančnih obveznic in še morebiti drugih drugačnih …?
Če bi to doživel, bi primarno želel, da bi tovrstna razstava pokazala vso razsežnost ti. kolateralne škode (kot pravnik ne vem, kaj pomeni ta ameriški vojaški politični pojem, se pa odlično sliši tudi na področju prava). Gre za škodo, ki je sicer velika, opazna, opisna, večplastna in prizadene neomejeno število ljudi več generacij in se ne more praktično, vsaj po sedaj veljavnem pravu, preprosto s pravnimi postopki izterjati od povzročitelja. Praktični primer za razumevaje kolateralne škode je Černobil, zaradi katerega je oziroma še bo umrlo več deset milijonov ljudi sedanje in bodočih generacij.
Naš omenjeni slovenski izum neznosno lahkega izbrisa nezaželenih ni prizadel na različne načine samo neposredno statistično evidentiranih osebkov, temveč je povzročil škodo širšemu številu ljudi in zavrl razvoj pozitivnih družbenih stremljenj.
Znane so škodljive posledice izbrisa fizičnih oseb pri njihovih zakoncih oziroma življenjskih partnerjih, potomcih, prijateljih, poslovnih partnerjih in drugih, da ne govorimo posebej o izgubi življenjskih možnosti teh oseb, da v miru preživijo svoje življenje in da »dozorijo« kot ljudje. O izločenosti iz družbenega okolja bodo zagotovo govorili tudi njihovi vnuki svojim vnukom.
Izbrisi pravnih oseb so uničili celotne družine in v kali zatrli vsako misel o ukvarjanju s podjetništvom družinskim članom in njihovim potomcem. Znane so bolečine tistih, ki so zaradi izbrisa njihovih podjetij izgubili (ne pa zapravili) v več generacijah skrbno priskrbljeno družinsko premoženje.
Podobno je z izgubo hranilnih vlog, ki so se zbirale le z odrekanjem življenjskih priboljškov v času mizernih prihodkov v socializmu. Koliko ljudi z blokiranimi prihranki v državnih bankah je v starosti umiralo v velikem siromaštvu.
O tem bi se dalo pisati knjige in upam, da bodo zanamci to zmogli, neobremenjeni s sedanjimi populističnimi kritikami: »Sami ste si krivi, ker ste … in zakaj niste …«
Moj namen tega zapisa je skrita notranja bolečina in slaba vest tisoče in tisoče drugačnih oziroma nezaželenih, ki bi po naravi stvari »morali« biti žrtve omenjenega izuma izbrisa, pa to slučajno nismo/niso bili iz različnih subjektivnih ali objektivnih razlogov.
Ob teh izbrisih po tolikih letih se sprašujem in si ne upam opisati občutkov, ki smo jih oziroma so jih imeli, ob zavedanju in vedenju za težave izbrisanih konkretnih nam/njim znanih oseb, ko so sosedje, prijatelji, znanci, sorodniki, ljudje, ki so nas zadolžili v življenju, ljudje, ki smo jih ali so nas imeli radi, ali smo/so za njih storili kar koli, da jim pomagamo/jo in preprečimo/jo njihov izgon iz države. Bojim se, da nismo/niso ničesar ali pa malo storili zanje. Trpeli smo/so v naši notranjosti, ko smo/so brali v medijih in poslušali politike, kako so naši sorojaki po narodnosti postali opravičeno tujci in da jih družbeno okolje ne mara. Na nek način smo se/so se zavedali, da tudi mi/oni nismo/niso zaželeni, če je nezaželen sorojak.
Na enak način smo/so se zavedali, da ljudje, ki smo jih/so jih poznali, živijo v revščini, kljub temu, da so imeli svoje prihranke na banki, za katere niso upali banke niti vprašati. In kaj smo storili; pomirjeni, kot da nas to ne zanima, brali v medijih, da je za to kriva neka druga država …
Postal sem utrujen, da bi razmišljal v tej smeri, priznam pa, da imam slabo vest. Ta zapis sem prebral tudi mojemu dobremu znancu, ki je priznal, da enako razmišlja.
PS:
Ko sem želel že pritisniti »enter« za objavo tega zapisa na fb, mi je znanec telefoniral in dejal, naj dodam na koncu stavek: »Ni tako časovno daleč, ko so se podobno obnašali ljudje visoko razvite evropske kulture, ko so jim izginjali sosedje in prijatelji preko noči …«
V sebi pa še vedno razmišljam, da je to res žalostno dejstvo, ni pa opravičilo za nas …
Janez Mohorič – Odgovor na razmišljanje dr. Ivanjka
Ob tako analitičnemu zapisu o stanju eliminiranja ljudi iz neke “naše” skupnosti, človek ostane dobesedno brez besed. Popolnoma nerazumljivo je, da t.i. predstavniki ljudstva – poslanci DZ na neki točki pozabijo, da so izvoljeni iz ljudstva in da bi morali iskati rešitve za vse ljudi enako, ne pa da v imenu demokracije delijo ljudi, ustvarjajo reveže na eno strani in elito bogatih na drugi strani. Neverjetno kako z lahkoto je poslanka SAB žaljivo, podcenjevalno govorila o izbrisanih podjetnikih jih celo imenovala “zombiji”, skozi vse govore ki jih je imela na temo sprejema zakona o popravi krivic… je povedala samo majhen delček resnice, veliko večino dejstev, ki govorijo v prid rešitve – priznanja države, da vsaj delno popravi škodo, pa je ga. zamolčala, V knjigi prof. Ivanjka – “Zakaj sne nas kaznovali” je vsa vsebina kronološko napisane knjige v celoti preverljiva, vse navedbe so podkrepljene z nespornimi dokumenti. Je pa res, da za potrebe diskreditacije izbrisanih podjetnikov, posamezniki iz celotne zgodbe iz kontesta potegnejo samo del teksta ki je populistu v korist – pomoč, vsa ostala dejstva v nekem momentu ne pomenijo nič več. Ga. poslanka, mlada pravnica, vsaj naziv ima tak, je sposobna neverjetne manupulacije z prikazovanjem enostranskih ocen, kar je za “pravnike” popolnoma neprimerno, ga. pa jo kar imenujmo, Maša Kociper, bi kot intelektualka, kot ženska, kot poslanka izvoljena s strani ljudi, celotno zgodbo predstaviti čimbolj objektivno, predvsem pa bi morala poslancem podati celotno zgodbo ne samo tisti del ki je všečen krogu ki zagovarja kaznovanje podjetnikov. Pa poglejmo nekaj dejstev.
Zakaj sodne odločbe ki so jih imeli podjetniki niso veljale, kdo jih lahko in zakaj suspendira in do z retrogradno aktivnostjo zakona, za nazaj vseh 10 let, kot, da podjetniki niso del pravnega sistema RS, kdo ima moč, da suspendira sodne odločbe in še to za nazaj. Opravičevanje, da določbe 27. čl. ZFPP ne prejudicirajo ničesar, da to že v celoti določa ZGD – zakon o gospodarskih družbah – v katerih primerih podjetniki odgovarjajo z svojim premoženjem, ja res je, ZGD je to določil, vendar šele potem ko je lastnik podjetja samolikvidiral podjetje in je pri notarju podpisal izjavo, da ima poravnane vse obveznosti do tretjih in če se naknadno ugotovi, da je bila izjava lažna, največja prevara pa se je zgodila, ko je ZFPP v 27 čl. z fikcijo določil da družbeniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, verjetno največja nomotehnična prevara vseh, tako zakonodajne veje oblasti, kot kasneje tudi pravosodnega sistema., – za izvajanje določb ZFPP je bilo potrebni nič koliko manipulacij, od tega da ni bilo potrebno obveščati družbenikov, da je bilo dovolj na oglasni deski sodišča , da kasneje ni bilo nobene možnosti pritožbe, da dobesedno nihče ni uspel da bi bil stranka v postopku vse se je odvijalo preko pisanja odločb, terjatve ki so jih imeli izbrisani podjetniki so bile podarjene njihovim dolžnikom, izbrisani podjetniki naj ne bi imeli pravnega interesa, vsaj tako so razsojala sodišča, saj naj bile njihove pravne osebe izbrisane iz registra, – ugotoviti moramo, da podobnega zakona ni nikjer v svetu, pa imajo zgodovino korporacijskega upravljanja z dolgo brado, nadalje ESČP v primeru Lekič res ni presojalo t.i. pilotsko, primer Lekić je bil strogo formalno osebna tožba on tako tudi individualno obravnavana, kljub temu pa je ESČP ugotovilo, da je tak zakon (zfpp) možno sprejeti samo v izrednih okoliščinah, kar pa jih takrat ni bilo, obenem ESČP ugotavlja, da bi bila vsaka sodba v podobnih primerih lahko drugačna. Zakaj ga. Kociper nepristransko ne prebere in prouči celovitost primera na ESČP pa je vprašanje za njo samo. Grmenje poslanke, da so vsa sodišča odločala v prid ZFPP, obenem pa pozabi povedati, da je US – Ustavno sodišče postopoma ukinili vse sporne določbe ZFPP, tako da po 2011 letu praktično ZFPP ne velja več, predvsem pa noben zakon ne predvideva, da morajo lastniki d.o.o. prevzeti dolgove in odgovarjati z svojim premoženjem. Ga. Kociper govori o lobističnem predlogu zakonu, kaj pa je skupina izredno močnih posameznikov, kateri so sproducirali ZFPP in bodo z vso svojo pokvarjeno intelektualnostjo poskušali rušiti sprejet zakon o popravi krivi, kakšni lobiji pa so to, Kakorkoli že je v pravu obstajajo neka načela pravičnosti, enako0pravne obravnave vseh in vsakogar, pravniki pa so že po izobrazbi dolžni biti pravični ne glede na to kdo se pred njim pojavi s problemom. Ja neslutena moč ima država, če jo zlorabljajo posamezniki z neverjetno sposobnostjo teorije in prakse, da s ciljem kaznovati določeno skupino ljudi, ko jim uspe, morajo to z vsemi sredstvi ubraniti , tudi preko trupel, ja na koncu pa naj bili izbrisani podjetniki že “zombiji”. Dolga bo še pot do pravne države, do pravične za vse enaka.