Šime Ivanjko
Slovenski zakonodajalec zna biti tudi iznajdljiv pri izigravanju svojih državljanov. Sprejema zakone zaradi opravičila za storjeno napako, s figo v žepu, saj na videz priznava več deset tisočim oškodovanih pravico do odškodnine, vendar pod pogojem, ki ga nihče, prav nihče, ne more izpolniti.
Za kaj gre?
V letu 1999 je Državni zbor RS sprejel po hitrem postopku in z zavajanjem poslancev Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), na podlagi katerega je bilo, brez likvidacijskega postopka, administrativno izbrisanih okoli 20 tisoč gospodarskih družb, katerih dolgovi so bili ex lege preneseni na ustanovitelje. Takšne ureditve ne pozna nobena država. (Podrobneje o napakah sprejetja omenjenega zakona preberite v monografiji: Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021.)
Po 22-letnih prizadevanjih oškodovanih je Državni zbor 30. 11. 2021 sprejel Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), na podlagi katerega je država priznala pravico oškodovancem do delne odškodnine za plačila, ki so jih družbeniki oziroma delničarji opravili za izbrisane družbe.
Predlog zakona, ki ga je vložil Državni svet, je bil jasen; pravico do delne odškodnine imajo vsi, ki so dejansko opravili plačila dolgov družbe na podlagi ZFPPod.
V postopku sprejemanja zakona so poslanci z amandmajem spremenili predlog zakona in plačilo odškodnine pogojevali s tem, da mora upravičenec izkazati:
– »da je družba v predpisanem roku izvedla v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni mogla ali morala preprečiti ali
– da na poslovanje družbe ni mogla vplivati in tega zaradi opravičljivih razlogov ni uveljavljala v predhodnih postopkih ali je bilo njeno uveljavljanje neuspešno iz drugih razlogov ter v teh postopkih ni imela pooblaščenega odvetnika«. (prvi odstavek 5. člena ZOKIPOSR).
Tako oblikovan pogoj je ne samo nerazumljiv, temveč tudi nesorazmeren, saj ga sploh ni moč izkazati, glede na to, da je družba prav zaradi tega bila izbrisana. Državno odvetništvo, ki je po zakonu pristojno za ugotavljanje obstoja omenjenega pogoja, je doslej zavrnilo vse zahtevke z obrazložitvijo, da upravičenec ni izkazal, da je pred dvajsetimi leti izvedel »v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni mogla ali morala preprečiti«.
Po naravi stvari bi to bil primer, če bi družbenik v tistem času bil bolan ali pa bi nastopilo dejstvo višje sile in to samo v primeru, da ni imel odvetnika, kot to izhaja iz obrazložitve amandmaja k 5. členu omenjena zakona. Državno odvetništvo v zavrnitvi zahtevkov praktično citira omenjene določbe zakona brez kakršnihkoli pojasnil, kako naj bi upravičenec dokazal izpolnitev tega pogoja.
Da je slovenski zakonodajalec izjemno kreativen v izumljanju izvirnih pravnih rešitev, ki niso poznane v pravu sodobnih držav, nam je dobro znano, saj vemo za izbrisane fizične osebe, izbrisane imetnike hranilnih vlog, izbrisane delničarje bank, izbrisane pravne osebe idr.
To, da bi zakonodajalec sprejel zakon o odpravi krivic, storjenih več deset tisočim državljanom, in priznal pravico do odškodnine, vendar pa izplačilo pogojeval s pogojem, ki ga prav nihče ne more izpolniti (sic?!), je višek »prefinjene iznajdljivosti«, ki se meri s preprostim cinizmom, kakršnega ne bi pričakoval od zakonodajalca, ki bi naj deloval v dobro ljudstva.
Komentar: Janez Mohorič
Ko je nekoč med veliko vojno vojak Švejk prišel do svojih sotrpinov kateri so streljali na nasprotnika jih je ves prestrašen vprašal, ja fantje kaj pa delate, tja vendar ne smete streljati, tam so vendar ljudje, Nekaj podobnega bi lahko rekli našim institucijam, ne streljajte v smeri ljudi. Na koncu koncev smo vsi samo ljudje, odločevalci pa naj bi bili samo prvi med enakimi. Sam pa sem prepričan, da imamo večjo težavo v t.i. nadzornih podsistemih pa če imenujemo od celotnega pravosodnega sistema, varuha čl. pravic in vseh ki bedijo nad izvajanjem pravne države, nad pravnimi načeli – eno od temeljnih načel prava je vsekakor ex – lege veljavnost zakona, katerega je ZFPP povozil in za 10 let nazaj, uzakonil je nekaj kar so imeli podjetniki – družbeniki z pravnomočno sodno odločbo zagotovljeno in to je bilo da ne odgovarjajo….Res preveč je negiranja pravnih načel, katere bi moral predvsem pravosodni sistem izvajati dosledno in preprečiti vsako samovoljo tako posameznih skupin kot zakonodajne veje oblasti. Včasih se sprašujemo tudi kaj dela in komu je odgovorna “Zakonodajna pravno komisija” pri DZ, zakaj ne opozori na kršitve pravnih načel, Ustave… Naslednje veliko vprašanje je ; Ali je premalo znanja na višjih stopnjah sodstva z določenega področja opravičilo za sprejem sporne odločitve, katera je v obup in obubožanje pognala na deset tisoče družbenikov, kaj ni že čas, da postanemo zrela družba, priznamo napake, poravnamo škodo … Zanimivo je tudi sama miselnost, polna so nas usta človeka, človekovih pravic, po drugi strani, pa ti isti ljudje za vsako ceno branijo sporne odločitve, in dokazujejo, da je to pač sprejeto na najvišji sodni instanci, res nerazumljivo, kdaj bo pred temi odločevalci najprej človek, šele nato vsa ta prilagajajoča teorija prava.