Avtor: Tomislav Nikolić
Ali kako vidijo varovanje osebnega premoženja izbrisani družbeniki po ZFPPod.
Kako je pravosodna oblast z lahkoto rubila vso zasebno premoženje družbenikov izbrisanih družb brez ugotavljanja dejstev, brez postopka…
Pred kratkim se je v nekaterih bolj regionalnih medijih pojavila informacija o zmagi znane deložiranki iz Pirana na Ustavnem sodišču. Za kaj je tukaj sploh šlo in kakšen pomen ima ta odločba za družbenike izbrisanih podjetij?
Ustavno sodišče je v svoji Odločbi Up-94/23-30 z dne 22.1.2025 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča ter ga istem vrnilo v novo odločanje. V tem primeru je izvršilno sodišče na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 prodalo nepremičnini pritožnice (dvosobno stanovanje in kletno shrambo) z ocenjeno vrednostjo 138.280 EUR za 80.600 EUR. Na podlagi sklepa o poplačilu so bili iz kupnine poplačani davek na promet nepremičnin, stroški izvršilnega postopka in terjatev, oboje upnika Petrol, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju Petrol), v skupni višini 4.754,61 EUR. Preostanek kupnine v višini 74.224,86 EUR je bil vrnjen pritožnici. Pritožnica je bila leto in osem mesecev po prodaji iz stanovanja, v katerem je živela s hčerko in dvema vnukoma, deložirana. Odškodninsko je tožila državo za povračilo škode zaradi domnevno protipravnega ravnanja Okrajnega sodišča v Piranu v navedenem izvršilnem postopku. Na prvi in drugi stopnji je bila uspešna z odškodninskim zahtevkom v delu, ki se je nanašal na povračilo premoženjske škode v višini razlike med ocenjeno vrednostjo prodanega stanovanja in shrambe ter njuno prodajno ceno v izvršbi. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo toženke in z izpodbijano sodbo spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da se je odškodninski zahtevek pritožnice tudi v tem delu zavrnil.
Sodišče prve stopnje je med drugim opozorilo, da je bil v trenutku prodaje dolg pritožnice “minimalen” in da je terjatve upnikov postopno odplačevala, na kar naj bi kazali številni umiki predlogov za izvršbo in odlogi izvršbe. Ocenilo je, da izvršilno sodišče ni upoštevalo, da je bila prodana nepremičnina edini dom pritožnice in njene družine, in da “ni obstajal sorazmeren odnos med uporabljenimi sredstvi in zasledovanim ciljem”.
Višje sodišče se je strinjalo, da v okoliščinah primera teža posega ni bila sorazmerna zasledovanemu cilju oziroma da je bila pravica do doma v konkretnem primeru pomembnejša od pravice upnikov do izvršbe. Prodaja stanovanja in posledična prisilna izselitev naj ne bi bili niti nujni niti sorazmerni dejanji. Ta stališča je Višje sodišče oprlo predvsem na naslednje ugotovitve: (a) na dan javne dražbe je obstajala razmeroma nizka višina še odprtih dolgov pritožnice do upnikov, ki so predlagali izvršbo na stanovanje, in še posebej do edinega upnika, ki ni predlagal odloga izvršbe; (b) nesorazmerno višja je bila ocenjena vrednost stanovanja in shrambe; (c) odplačevanje dolgov pritožnice je potekalo v skladu z zmožnostmi; (č) pritožnica je bila v finančni stiski v stanovanju skupaj s hčerko in vnukoma; (d) pritožnica je v vlogah opozarjala na nesorazmernost grozeče prodaje in na lastno finančno, socialno in bivanjsko stisko; (e) dva največja upnika sta predlagala odlog, eden zaradi zmote šele po prodajnem naroku, kar naj bi kazalo, da sta se strinjala z dinamiko postopnega prostovoljnega poplačevanja dolgov pritožnice. Po oceni Višjega sodišča je prodaja nepremičnin pritožnice pomenila nedopustno trdoto. Višje sodišče je v sodbi navedlo, da bi izvršilno sodišče moralo predvideti, da lahko prodaja stanovanja pritožnico pahne v še hujšo socialno stisko, in da bi lahko s prilagoditvijo dinamike izvršbe finančnim zmožnostim pritožnice, ki je pri poplačevanju dolga pokazala potrebno resnost in zavzetost, preprečilo poglobitev njene socialne stiske, in sicer brez sočasnega resnejšega ogrožanja interesov upnikov.
Vrhovno sodišče je navedlo, da je osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti države protipravnost ravnanja državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil. Pri tem pa naj bi bilo pomembno, ali je odločitev sodišča obremenjena s tako hudo kršitvijo, da se lahko govori o kvalificirani stopnji napačnosti. Po oceni Vrhovnega sodišča pravično ravnovesje med interesi upnikov in pritožnice v okoliščinah primera naj ne bi bilo porušeno, niti naj ne bi šlo za primer, ko bi bilo ravnanje izvršilnega sodišča obremenjeno s kršitvijo, ki bi izpolnjevala standard kvalificirane napačnosti, in bi zato bilo protipravno. Za to presojo je Vrhovno sodišče opisalo naslednje glavne razloge: (a) izvršilni postopki zoper pritožnico so trajali že dlje časa; (b) dejstvo, da je izvršilno sodišče najprej poskušalo z milejšimi izvršilnimi sredstvi oziroma s prodajo zgolj garaže, vendar ti poskusi niso bili uspešni; (c) odobrenih je bilo več odlogov; (č) dolg pritožnice naj ne bi bil minimalen, drugih izvršilnih sredstev pa naj pritožnica ne bi ponudila; (d) prodaja shrambe same po sebi naj ne bi zadoščala za poplačilo dolgov pritožnice. Teža posega v pravico pritožnice do doma naj bi bila sorazmerna zasledovanemu cilju poplačila upnikov. Izvršilno sodišče zato naj ne bi ravnalo protipravno. Po mnenju Vrhovnega sodišča Izvršilno sodišče naj ne bi imelo zakonskega vzvoda, da bi preprečilo prodajo pritožničinega stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi.
Izhodišča ustavnopravne presoje v obravnavani zadevi
Pritožnica je v tem primeru zatrjevala, da je izvršba zanjo pomenila nedopustno trdoto oziroma nesorazmernost ravnanja izvršilnega sodišča, in s tem izpodbija presojo Vrhovnega sodišča o (ne)obstoju protipravnosti ravnanja države. Vrhovno sodišče je v 34. točki obrazložitve zavzelo stališče, da pravično ravnovesje med interesom upnikov in interesom pritožnice ni bilo porušeno niti ne gre za kvalificirano napačnost. Teža posega v pravico do doma naj bi bila sorazmerna zasledovanemu cilju poplačila upnikov (37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Izvršilno sodišče naj glede na izvršilni zakon ne bi moglo drugače ravnati, sodna prodaja pa naj bi bila nujna za uresničitev upnikove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Poseg v pritožničino pravico do spoštovanja doma naj ne bi bil nesorazmeren (41. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno pomeni, da se Ustavno sodišče v tej odločbi neposredno ni ukvarjalo s problematiko odškodninske protipravnosti (kvalificirane napačnosti sodnega odločanja), pač pa z vprašanjem, ki je šele obvezni predpogoj in izhodišče morebitne posebne razprave o kvalificirani napačnosti, ki pa je izpadla, ker je bilo v odškodninski pravdi nanj (že) odgovorjeno negativno. To je vprašanje, ali je izvršilno sodišče pri prodaji doma pritožnice zaradi zaščite človekovih (ustavnih) pravic upnikov premalo zavarovalo človekove pravice pritožnice oziroma jim priznalo premajhno težo in s tem zagrešilo ustavnopravno napako. Gre za ustavnopravno vprašanje par excellence. Za odgovor nanj ni odločilno, da Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi zoper sodbo iz odškodninske pravde. Upoštevaje zgoraj obrazložene okoliščine in okvir, ki ga odločanju Ustavnega sodišča postavljajo trditve pritožnice, so merila ustavnopravne presoje povsem enaka, kot če bi šlo za ustavno pritožbo zoper odločitev samega izvršilnega sodišča. S prisilno prodajo v izvršbi je bila v prvi vrsti prizadeta lastninska pravica pritožnice (33. člen Ustave). V okoliščinah primera pa je izguba lastnine na stanovanju v izvršbi tako tesno povezana s poznejšo deložacijo pritožnice (ter njene hčere in dveh vnukov) iz stanovanja, ki je bilo njen dom, torej z izpraznitvijo stanovanja kot posegom v pravico pritožnice do spoštovanja doma, ki je varovana v okviru pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in v okviru pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), da je bilo treba presojo opraviti z vidika obeh človekovih pravic pritožnice. Ker gre v tej zadevi za tipični primer tehtanja med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. “horizontalnih” razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov, je Ustavno sodišče za presojo uporabilo metodo praktične konkordance. Sodišče pri tem mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega.
Ustavno sodišče se je moralo v nadaljevanju opredeliti do nekaterih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki so po vsebini (lahko) upoštevne za obravnavani primer. Tako sodišče prve stopnje kot Vrhovno sodišče sta v svojih sodbah omenili sodbo ESČP v zadevi Vaskrsić proti Sloveniji oziroma se sklicevali nanjo. Pri tem je sodišče prve stopnje odločitev ESČP v zadevi Vaskrsić proti Sloveniji štelo za “ne sicer enak, pač pa primerljiv primer”, vendar je poudarilo, da je treba tudi v primeru pritožnice ugotavljati dopustnost posega v njeno pravico do mirnega uživanja premoženja v skladu s kriteriji iz navedene sodbe. Vrhovno sodišče pa je obširno razložilo, da naj dejansko stanje iz zadeve Vaskrsić proti Sloveniji ne bi bilo primerljivo z obravnavano zadevo, in je natančno pojasnilo, katere so, po njegovem mnenju, glavne razlike med zadevama. ESČP je v nadaljevanju presojalo sorazmernost prisilne prodaje z zasledovanim ciljem varstva upnikov in kupca hiše. Kot je običajno v njegovi presoji po 1. členu Prvega protokola k EKČP, je zahtevalo dosego “pravičnega ravnotežja” med zahtevami splošnega interesa skupnosti in zahtevami varstva temeljnih pravic posameznika. Pri tem je potrebno bilo ugotoviti, ali je morala zaradi posega države oseba nositi nesorazmerno in pretirano breme. Končna ugotovitev ESČP o kršitvi pravice do mirnega uživanja premoženja je slonila na presoji, da ni bilo izkazano, da je bila sodna prodaja pritožnikove hiše nujen ukrep za zagotovitev učinkovite izterjave. Ob upoštevanju zlasti nizke vrednosti dolga, izterjanega s sodno prodajo pritožnikove hiše, ter ob tem, da državni organi niso upoštevali drugih primernih in manj skrajnih ukrepov, je ESČP ugotovilo, da država ni vzpostavila pravičnega ravnotežja med zasledovanim ciljem in ukrepom, uporabljenim v izvršilnem postopku proti pritožniku.
Tehtanje pravic do zasebne lastnine in spoštovanja doma s pravico do sodnega varstva
Dne 12. 2. 2014 je izvršilno sodišče odredilo, da se bosta stanovanje in shramba prodajala na dražbi 27. 3. 2014; izvršba na ti nepremičnini se je vodila na predlog treh upnikov (Sebastjan Comis, Republika Slovenija in Petrol). Pred to dražbo je pritožnica vložila predlog za omejitev in odlog izvršbe z dne 20. 2. 2014. V njem je med drugim navedla: da je že poplačala pretežni del obveznosti do upnikov in da je dva upnika že poplačala v celoti; da namerava in je sposobna do konca junija 2014 prostovoljno poplačati vse obveznosti; da bi za sodno poplačilo preostanka terjatev zadoščala tudi le shramba; da se za izterjavo relativno nizkega zneska, ki bo v kratkem prostovoljno poplačan, prodaja njeno nesorazmerno več vredno premoženje; da bo prodaja njenega edinega doma resno ogrozila njeno preživljanje; da se pripravljajo spremembe izvršilne zakonodaje v zvezi z varstvom doma v izvršbi. Pritožnica je nadalje utemeljevala nastanek težko nadomestljive škode zaradi prodaje stanovanja, v katerem živi, zaradi nesorazmerno nizkih terjatev, ki jih namerava v kratkem poplačati. Predlagala je odlog izvršbe za tri mesece.
Ustavno sodišče je v tej zadevi odločalo o tem, ali je Vrhovno sodišče vzpostavilo pravično ravnotežje med pravicama do zasebne lastnine in spoštovanja doma pritožnice ter pravico do sodnega varstva upnikov, ne pa o spoštovanju katerekoli posamične odločitve tribunalov, ki odločajo o kršitvah človekovih pravic. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi (30., 36. in 40. točka obrazložitve) večkrat poudarjeno opozorilo, da naj bi izvršilno sodišče ravnalo zakonito, v skladu z določbami ZIZ/11, ki so veljale v času posameznih odločitev izvršilnega sodišča. Spraševalo se je tudi, kaj naj bi sodišče sploh še lahko storilo za varstvo pritožnice, “ko so bile izčrpane možnosti na podlagi tedaj veljavnega ZIZ”. Izvršilnemu sodišču po mnenju Vrhovnega sodišča v konkretnih okoliščinah “glede na tedaj veljavne določbe ZIZ” ni preostalo drugega, kot da nadaljuje izvršbo na stanovanje pritožnice. Ta stališča so po mnenju Ustavnega sodišča z vidika metodološke pravilnosti ustavnopravnega tehtanja v okviru praktične konkordance ustavnopravno nepravilna. Velja pa poudariti, da ne bi bilo dopustno ocenjevati ravnanja izvršilnega sodišča zgolj glede spoštovanja relevantnega zakona (ZIZ/11), ne da bi se pri tem upoštevala tudi dolžnost izvršilnega sodišča, da: (a) veljavno zakonodajo, kolikor je mogoče, razlaga ustavnoskladno oziroma (b), kadar to ni mogoče, na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS prekine izvršilni postopek in z zahtevo pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti zakona. Vendar je sodbo v zadevi Vaskrsić proti Sloveniji treba razumeti tudi na nekoliko bolj abstraktni ravni. Njeno najbolj temeljno sporočilo je, da se izvršba na nepremičnino, ki je dom, zaradi izterjave dolga, ki je očitno nesorazmerno nižji od vrednosti nepremičnine, lahko hitro odmakne od standarda pravičnega ravnotežja med interesi dolžnika, da ohrani lastnino in dom, in interesi upnika (in družbene skupnosti nasploh) po hitrem in učinkovitem sodnem varstvu. Zato mora imeti država mehanizme, ki učinkovito odvračajo take prisilne prodaje, tako da jih ne bo ali da jih ne bo veliko oziroma da bodo le skrajnje sredstvo. Predvsem pa navedena sodba ESČP zahteva premišljeno tehtanje položajev v primeru vsakega vrednostnega nesorazmerja med nepremičnino, ki je dom, in terjatvijo, ne pa le v primeru objektivno minimalnih oziroma “bagatelnih” terjatev, kot zatrjujeta tožena stranka in Vrhovno sodišče.
Eden ključnih dejavnikov, da pritožnici ni uspelo “ubraniti” svojega stanovanja pred prodajo na drugi javni dražbi 15. 5. 2014, je bil sklep izvršilnega sodišča z dne 7. 3. 2014, da se zavrne njen predlog za odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov po drugem odstavku 71. člena ZIZ/11. Pritožnica je v predlogu za odlog (za tri mesece) med drugim navajala, da je že poplačala pretežni del obveznosti do upnikov in da ji bo uspelo do konca junija 2014 prostovoljno poplačati vse obveznosti, da se za izterjavo relativno nizkega zneska, ki bo v kratkem prostovoljno poplačan, prodaja njeno nesorazmerno več vredno premoženje in da bo prodaja njenega edinega doma resno ogrozila njeno preživljanje in ji povzročila težko nadomestljivo škodo. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi do zavrnitve tega predloga za odlog ni kritično. Ustavno sodišče pa ugotavlja, da iz utemeljitve izvršilnega sodišča sploh ni jasno, ali je opravilo presojo (tudi) po drugem odstavku 71. člena ZIZ/11, saj izrecno omenja le razloge za odlog iz prvega odstavka navedenega člena. Nasploh je obrazložitev zavrnitve odloga glede na resnost položaja pritožnice premalo opredeljena in vsebinsko prazna. Izvršilno sodišče na primer zatrdi, da pritožnica (ki ji je grozila izguba doma) za trditve o verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ni predložila nobenega dokaza; zgolj navajala naj bi, da je del terjatev že poravnala in da ocenjuje, da bo v nekaj mesecih lahko poravnala tudi preostali del. Ob tem, da je izvršilno sodišče imelo vse podatke o delnih plačilih pritožnice in umikih izvršbe različnih upnikov v samem izvršilnem spisu, je – če je res štelo, da je predlog pritožnice pomanjkljivo dokazno podprt – opustilo materialno procesno vodstvo. Tak pristop ne prizna zadostne teže pravicama pritožnice do doma in zasebne lastnine. Z vidika teh dveh pravic je ustavno neustrezen tudi nadaljnji zaključek izvršilnega sodišča, da realizacija izvršbe sama po sebi, tudi če gre za prodajo stanovanja, v katerem dolžnik živi, ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj naj bi se ta škoda morala izkazovati v drugih dobrinah dolžnika. Po mnenju Ustavnega sodišča je pritožnica v okoliščinah primera s tem, da je v predlogu za odlog navedla, da v stanovanju, ki je predmet izvršbe, živi in da “nima drugih stanovanjskih prostorov”, nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo zadostno utemeljila.
Kot je Ustavno sodišče pojasnilo že v odločbi št. U-I-171/16, Up-793/16, 12. in 14. točka obrazložitve, je namen odloga iz posebno upravičenih razlogov zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe pomenilo za dolžnika nedopustno trdoto, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami. Poudarilo je, da so posebno upravičeni razlogi tipičen nedoločen pravni pojem, ki je pomensko odprto “vdorno mesto”, skozi katero v sprejeti razlagi zakona odseva pomen človekovih pravic in drugih vrednostnih opredelitev Ustave (kot sta npr. načelo pravne in socialne države iz 2. člena Ustave ter zapoved spoštovanja človekovega dostojanstva). Na vprašanje Vrhovnega sodišča, kaj naj bi izvršilno sodišče za varstvo pritožnice sploh še lahko storilo, je mogoče odgovoriti na naslednji način. Izvršilno sodišče je imelo pred seboj primer pritožnice, ki se je močno trudila izvensodno poplačati svoje dolgove in je pred prodajo doma več upnikov že v celoti izvensodno poplačala, nekatere druge pa delno. Kot izhaja iz odgovora same tožene stranke (da je pritožnica upnikom, ki so predlagali izvršbo na nepremičnine, sprva dolgovala več kot 30.000 EUR), je bila višina izvensodnih poplačil znatna. Na dan prodaje stanovanja in shrambe na javni dražbi je bilo nepoplačanih le še 7.923,69 EUR, od tega 6.923,69 EUR do upnikov, glede katerih že v času dražbe ni bil odobren odlog izvršbe in zaradi katerih sta bili prodani dvajsetkrat več vredni nepremičnini pritožnice. Dinamika izvensodnih poplačil je bila razmeroma intenzivna prav v zadnjem letu pred dražbo (in v nekaj mesecih po njej). V obravnavanem primeru je bistvenega pomena zlasti to, da kaže, da bi tudi brez sporne prisilne prodaje stanovanja in shrambe pritožnica zelo verjetno v razmeroma kratkem času poplačala svoj preostali dolg, ki je bil nesorazmerno nizek v primerjavi z vrednostjo prodanih nepremičnin, ki sta poleg tega bili dom pritožnice. V nasprotju z Vrhovnim sodiščem je Ustavno sodišče ugotavilo, da bi izvršilno sodišče lahko storilo in moralo storiti več za varstvo pritožnice. Ponujalo se je več alternativnih možnosti ravnanja za preprečitev prodaje stanovanja in shrambe (že) na dražbi 15. 5. 2014, da bi pritožnica vendarle dobila dodatno in razumno dolgo obdobje za izvensodno poplačilo vseh dolgov. Izvršilno sodišče bi lahko 7. 3. 2014 ugodilo predlogu pritožnice za odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov za tri mesece. Če bi ocenilo, da je v okoliščinah primera iz ustavnopravnih razlogov potreben daljši odlog iz teh razlogov ali več zaporednih odlogov ali odlog po uradni dolžnosti, česar v času odločanja izvršilnega sodišča zakonodaja ni dovoljevala, bi izvršilno sodišče lahko prekinilo izvršilni postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti ZIZ/11, ker ni vseboval ustreznih jamstev in varovalk (podobnih tistim, kakršne so bile pozneje tako ali tako uvedene z novelami od ZIZ-J do ZIZ-M). Izvršilno sodišče bi lahko učinke, podobne odlogu izvršbe na nepremičnine po uradni dolžnosti, z namenom zavarovati človekove pravice pritožnice doseglo na neformalen način, tako da druge javne dražbe za prodajo stanovanja in shrambe ne bi razpisalo že na 15. 5. 2014 (oziroma bi že tako razpisano dražbo preklicalo in jo preložilo na poznejši termin). ZIZ/11 takega ravnanja ni prepovedoval. Ustavno sodišče drugače od Vrhovnega sodišča ugotavlja, da izvršilno sodišče ni pravično uravnotežilo pravic pritožnice iz 33. in 36. člena Ustave s pravico upnikov iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V sodbi Vrhovnega sodišča ni ustreznih in zadostnih razlogov za stališče, da se morata zasebna lastnina in uživanje doma, v katerem je pritožnica živela s hčerko in dvema vnukoma, v vrednosti 138.280 EUR, v okoliščinah primera umakniti pravici upnikov, da se sodno doseže poplačilo njihovih terjatev iz kupnine za ta dom; pravici, ki je bila nazadnje uveljavljena le glede terjatve vodilnega državnega prodajalca naftnih derivatov v višini 4.523,69 EUR. Po presoji Ustavnega sodišča je zato prodaja stanovanja in shrambe pritožnice, ki ji je potem sledila tudi prisilna deložacija, zanjo pomenila pretirano posamično breme. Vrhovno sodišče je pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke prekršilo človekovi pravici pritožnice iz 33. in 36. člena Ustave. To kršitev je storilo pri odločanju o odškodninski predpostavki protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča, ki jo je zavrnilo s stališčem, iz katerega izhaja, da izvršilno sodišče sploh ni ravnalo ustavnopravno nepravilno. Ugotovitev Ustavnega sodišča je, kot izhaja iz obrazložitve, nasprotna. Izvršilno sodišče je ravnalo ustavnopravno napačno in ni pravilno pretehtalo teže konkurirajočih si človekovih pravic pritožnice in upnikov. Ustavno sodišče je zaradi te ugotovljene kršitve izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Vrhovno sodišče mora upoštevati razloge te odločbe, pa tudi to, da se Ustavno sodišče v njej ni opredelilo do vprašanja, ali je teža ustavnopravne napake pri tehtanju nasprotujočih si pravic izvršilnega sodišča že taka, da utemelji protipravnost ravnanja države. To pomeni, da bo Vrhovno sodišče pri presoji moralo upoštevati, da je izvršilno sodišče v skladu z ugotovitvijo Ustavnega sodišča kršilo Ustavo, ter se posledično opredeliti do vprašanja teže kršitve in obstoja kvalificirane ustavnopravne nepravilnosti (napačnosti), ki bi šele utemeljila upoštevno protipravnost za namen odločitve o odškodninski odgovornosti države.
K vsemu temu je potrebno dodati še naslednji dve zadevi.
Ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar je v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapisala naslednje: ‘ V izvršilnem postopku, ki se je začel leta 2010 (s predlogi več upnikov) in končal leta 2014, je bilo izdanih več sklepov, ki so skupaj pripeljali do tega, da je bil pritožničin dom prodan. Ključni so bili trije sklepi: (i) sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe, zoper katerega pritožnica ni vložila ustavne pritožbe, (ii) sklep o domiku nepremičnine, zoper katerega je pritožnica vložila ustavno pritožbo, Ustavno sodišče pa je ni sprejelo v obravnavo, ter (iii) sklep o izročitvi nepremičnine, zoper katerega je pritožnica vložila ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče zavrglo. … Ko gre za odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenih sodišč, je država odgovorna le, če lahko sodiščem pripišemo kvalificirano obliko protipravnega ravnanja, ki je v praksi enako samovolji – torej sojenju mimo ali zavestno v nasprotju s predpisi ali ustaljeno sodno prakso. … To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi obstajala zanimiva podrobnost: presoja istega (!) izvršilnega postopka je tokrat diametralno nasprotna od tiste, ki jo je Ustavno sodišče v drugačni sestavi opravilo pred približno desetletjem.’
V do neke mere podobnem primeru (zadeva Mindek proti Hrvaški, glej 29. in 30. točko obrazložitve te odločbe) je ESČP ugotovilo kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja. Pritožniku je namreč uspelo izvensodno poravnati celoten dolg, še preden je kupec njegove nepremičnine na javni dražbi (na kateri je bila nepremičnina sicer že prej prodana) poravnal kupnino zanjo. Pritožnik je neuspešno prosil izvršilno sodišče, da mu specificira izvršilne stroške, da bi prostovoljno plačal tudi njih. Ker sodišče tega ni storilo, so se iz pozneje položene kupnine za nepremičnino poravnali le izvršilni stroški. To je pomenilo, da je bil pritožnikov delež na hiši, ki je bila njegov dom, prodan zato, da bi se poplačali izvršilni stroški v višini približno 8 odstotkov vrednosti nepremičnine. Po presoji ESČP upnikov interes izterjati izvršilne stroške ni mogel odtehtati resnih škodljivih posledic prodaje pritožnikovih nepremičnin.
Iz vsega zgoraj zapisanega sledi, da je Ustavno sodišče oziroma njegova večina (glasovalo je v razmerju 5:4) v zgoraj opisanem primeru zavzelo pravilno stališče glede na 2. člen Ustave. Zadeva Mindek proti Hrvaški, ki se je vodila pri ESČP, nam v ‘tolažbo’ pove da v Evropi obstajajo še slabši pravosodni sistemi kot je slovenski. Če Odločbo Up-94/23 primerjamo z zadnjo Odločbo Ustavnega sodišča (U-I-115/23), s katero se je ugotavljala skladnost Zakona o odpravi krivic ZOKIPOSR z Ustavo, lahko ugotovimo da se je pri slednji to isto Ustavno sodišče oziroma njena večina (7 sodnikov in sodnic) prav trudila kako je narediti za skladnega z Ustavo – o tem obstaja moja analiza objavljena marca meseca letos na spletni strani ZZZP-CINIP-a www.cinip.si. Da ponovim njene najbolj bistvene dele. Zahtevo za presojo ustavnosti ZOKIPOSR je podala sodnica Okrajnega sodišča v Ljubljani (in bivša odvetnica), in sicer zaradi prevelike nejasnosti določenih določb. Ustavno sodišče je pri tem ugotovilo da te izpodbijane določbe niso v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave. Pri tem so oboji ‘pozabili’ da ureditev o posledicah izbrisa podjetij ne velja več od 17.11.2011 ter pri tem zavestno prezrli razveljavitev 6.-10. odstavka 442. člena ZFPPIPP s zakonom ZPUOOD, oz. pri tem niso uporabili primarni pomen 2. člena Ustave (pravna država). To pomeni da je sedanje Ustavno sodišče obe Odločbi (Up-94/23 in U-I-115/23) presojalo z različnimi vatli.