Avtor: prof. dr. Šime Ivanjko
V klasičnem rimskem pravu obstaja tisočletno, univerzalno in nesporno sprejeto pravno načelo, znano kot Katonovo pravilo: Quod ab initio vitiosum est, non potest tractu temporis convalescere, (kar je že od začetka pravno napačno, ne more s potekom časa postati veljavno).
To temeljno pravilo je hrvaški pravnik Baltazar Bogišić, avtor Opšteg imovinskog zakonika za Knjaževino Crno Goro, zapisal tudi v zakonsko besedilo v obliki ljudske parafraze: „Što se grbo rodi, vrijeme ne ispravi.“
Načelo preprečuje, da bi se nezakonitost, samovolja ali izvorna pravna napaka legalizirala zgolj zaradi poteka časa. V različnih oblikah ga poznajo kontinentalni, anglosaksonski in mednarodnopravni pravni redi. Predstavlja eno temeljnih varovalk pravne države.
Kljub temu se je v pravnem redu Slovenija zgodil precedens, ki temu načelu neposredno nasprotuje in ga v praksi zanika.
Sporna zakonodajna intervencija leta 1999
Leta 1999 je Vlada Republike Slovenije pripravila predlog Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Po oblikovanju vladnega predloga je strokovna služba vlade samovoljno dodala četrti in peti odstavek 27. člena, ki sta določila osebno odgovornost družbenikov oziroma delničarjev za obveznosti izbrisane družbe.
Omenjeni naknadno pripisani določbi nista bili del vladnega predloga, nista bili predstavljeni poslancem, zakon pa je bil sprejet po hitrem postopku, brez vsebinske razprave o teh naknadno vpisanih določbah.
Gre torej za resno procesno in ustavnopravno napako v samem izvoru zakona (vitium originis).
Ugotovitev napake po dvajsetih letih
Ta nepravilnost je bila prepoznana šele približno dvajset let kasneje. Na to so bili opozorjeni: pristojni državni organi, politične institucije, organi pregona, poslanci Državnega zbora, predsednica Državnega zbora in predsednica republike, tudi z javno izročitvijo peticije, katere namen je bil opozoriti na nedopustno naknadno pripisovanje pravno zavezujočih določb, kakršnih v tej obliki ne pozna nobena druga država.
Na podlagi teh brez vednosti vlade pripisanih določb – o katerih so poslanci sicer glasovali, ne da bi bili seznanjeni z njunim dejanskim pomenom – je več tisoč državljanov izgubilo velik del svojega premoženja.
Opozorjeni državni organi in nosilci oblasti so to informacijo bodisi molče sprejeli bodisi zatrjevali, da danes napake ni več mogoče obravnavati, ker je od sprejetja zakona minilo preveč časa.
Legalizacija napake s potekom časa takšno stališče pomeni, da v Sloveniji: čas sanira nezakonitost, samovoljna zakonodajna intervencija postane legitimna, pravno napačno dejanje pridobi veljavo zgolj zaradi trajanja.
To pa pomeni neposredno zanikanje temeljnega pravnega načela, na katerem sloni evropska pravna civilizacija.
Nasprotje rimskemu in sodobnemu evropskemu pravu
Opisano stališče je v neposrednem nasprotju s klasičnim rimskim pravom, ki ga pozna vsak resen pravni sistem. Brez poznavanja tega temeljnega pravila rimskega prava študent prava ne more opraviti izpita v nobenem pravno utemeljenem sistemu.
Rimsko pravo in sodobna pravna teorija jasno zavračata idejo, da bi, ničen ali protipraven akt postal veljaven zgolj zato, ker se dolgo uporablja.
Če se takšno razumevanje sprejme, zakonitost postane vprašanje časa, ne prava; pravna varnost se nadomesti z dejansko silo, država pa postane vir pravne arbitrarnosti, ne njen varuh.
S tem se ustvarja nov, slovenski pravni konstrukt, ki:zanika klasično rimsko pravo, zanika kontinentalno pravno tradicijo, in postavlja Slovenijo v položaj izjeme, ne pravila.
Sklep
Ne gre za vprašanje politike, temveč za vprašanje temeljev prava. Pravo, ki dopušča, da se izvorna nezakonitost legalizira s potekom časa, preneha biti pravo in postane zgolj opis dejanskega stanja.
To ni rimsko pravo. To ni evropska pravna tradicija. In to ne bi smelo biti pravo pravne države, na katero se vsakokratna oblast tako rada sklicuje.