Avtor: Dr. Šime Ivanjko, zaslužni profesor Univerze v Mariboru
Datum objave v Delu: 25.04.2026
Povezava do članka v Delu:
https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/poslanci-ne-sprejemajte-zakonov-ki-jih-niste-prebrali
Pošten, pravičen in zaupanja vreden zakonodajni postopek pomeni, da zakoni ne nastajajo na skrivaj in služijo ozkim interesom.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci Državnega zbora Republike Slovenije, ob začetku vašega mandata se na vas obračam z iskrenim pričakovanjem, da se v zakonodajnem procesu ne bodo ponavljale napake, ki so v preteklosti pomembno zmanjšale zaupanje javnosti v pravo in zlasti v državni zbor.
Slovenski zavarovanci si zaslužijo lastno zavarovalnico
Državni zbor Republike Slovenije je najvišji zakonodajni organ v Republiki Sloveniji in predstavlja osrednje mesto demokratičnega odločanja v državi.
V njem izvoljeni predstavniki ljudstva oblikujejo in sprejemajo zakone, ki urejajo življenje družbe ter določajo smer razvoja države. Kot ključna institucija demokratičnega sistema ne opravlja le zakonodajne funkcije, temveč tudi nadzoruje delo vlade in zastopa interese državljanov.
Prav zato je odgovornost poslank in poslancev izjemna.
Kaj, spoštovane poslanke in poslanci, pričakujemo državljani od vas v prihodnjem mandatu?
Predvsem odgovorno, premišljeno in pregledno delo pri sprejemanju kakovostne in pravične zakonodaje, enako veljavne za vse državljane. Zakoni morajo biti napisani jasno, v razumljivem jeziku in usmerjeni v reševanje resničnih problemov ljudi, ne pa v ozke politične interese.
Pričakujemo transparentnost – da je zakonodajni postopek javen, da vemo, kdo predlaga spremembe in zakaj, ter da lahko spremljamo razprave in odločitve. Le tako se lahko krepi zaupanje v demokratične institucije.
Pričakujemo tudi vključevanje javnosti, zlasti pri zakonih, ki pomembno vplivajo na vsakdanje življenje ljudi.
Zakon ni zgolj pravno besedilo. Je izraz odgovornosti do družbe. Lahko je formalno pravilen, pa vendar nepošten. Lahko je zakonit, pa vendar nepravičen. In lahko je sprejet na način, ki ne vzbuja zaupanja – zato mu ljudje ne verjamejo. Zakon mora biti razumljiv tudi tistemu, ki ga mora spoštovati. Uporabljati je treba jasne, uveljavljene pojme in se izogibati po nepotrebnem zapletenim formulacijam.
Pravna varnost pomeni, da ljudje vedo, kakšne so njihove pravice in obveznosti, ter lahko predvidijo posledice svojega ravnanja. Če zakon tega ne omogoča, odpira prostor za neenotno razlago in pravno negotovost. Ne prenašajte odgovornosti na sodišča, da z razlago iščejo namen zakona. Namen mora biti jasen že ob njegovem sprejetju.
Ne sprejemajte zakonov, za katere se že ob sprejetju pričakuje, da jih bo treba popravljati ali da bo njihovo ustavnost presojalo sodišče.
Primeri iz prakse kažejo, kako pomembna je kakovost zakonodaje. Pri nekaterih zakonih so bile zaradi nejasnih rešitev ali nepremišljenih sprememb posledice za ljudi zelo resne. Tako je bil na primer pri 5. členu Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 16. novembra 2011 (ZOKIPOSR) namen zakonodajalca odškodovanje več tisoč ljudi, vendar zaradi neustrezne rešitve v praksi dolga leta ni bilo mogoče doseči odškodnin.
Podobno so pomanjkljive obrazložitve posameznih določb v preteklosti prispevale k dolgotrajnim sporom, ki trajajo že desetletja, ter k občutnim posegom v premoženjski položaj številnih posameznikov. Takšne posledice kažejo, da zakonodaja ni zgolj abstraktno pravno vprašanje, temveč neposredno vpliva na življenje ljudi.
Zakonodajni postopek mora biti pregleden. Javnost mora vedeti, kdo pripravlja zakonodajo, kdo sodeluje pri njenem nastajanju in pod kakšnimi pogoji. Prakse, v katerih zakonodajo pripravljajo ozki krogi brez jasne odgovornosti, zmanjšujejo zaupanje v pravno državo.
Zakonodajni postopek mora biti ne le pravilen, temveč tudi pošten – brez manipulacij, brez prikritih interesov in brez navideznega soglasja. Zakonodajni postopek ni zgolj vprašanje pravil, temveč vprašanje integritete državnega zbora kot organa in vsake poslanke oziroma poslanca.
Zakon je lahko formalno pravilen, pa vendar nepošten; lahko je zakonit, pa vendar nepravičen; in lahko je sprejet na način, ki ne vzbuja zaupanja – zato mu ljudje ne verjamejo.
Pošten, pravičen in zaupanja vreden zakonodajni postopek pomeni, da zakoni ne nastajajo na skrivaj, da ne služijo ozkim interesom ter da javnost razume način njihovega sprejemanja in mu lahko zaupa.
Primeri iz preteklosti kažejo, da ni bilo vedno tako. Pri sprejemanju Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) so bile po navedbah strokovne in prizadete javnosti nekatere ključne določbe vključene v zakonodajni predlog brez ustrezne predstavitve in razprave, tudi v pozni fazi postopka, kar je vplivalo na razumevanje in posledice zakona. Še bolj problematično pa je, da se tudi po več kot 25 letih posledice teh rešitev kažejo v številnih sporih in da ni bilo celovitega odziva zakonodajalca.
Če že ne zaradi drugega, je ukrepanje novoizvoljenih poslank in poslancev nujno zaradi poštenosti in ugleda državnega zbora kot najvišjega organa države. Odgovornost za to ni razpršena – je osebna.
Zakon, ki ni razumljiv, pravičen in zaupanja vreden, ne more učinkovito urejati družbe.
Zato je najmanj, kar lahko državljani pričakujemo od svojih predstavnikov, da zakone, o katerih odločajo, preberejo, razumejo in sprejemajo odgovorno.
To ni le politična dolžnost. Je temelj demokracije.