Evropsko sodišče za človekova pravice v Strassbourgu je v začetku leta 2017 izdalo svojo prvo Sodbo v zvezi z izbrisi podjetij po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij. V primeru “Lekić proti Sloveniji” je sodišče odločilo, da je bil izbris družbe brez predhodne likvidacije zakonit. Sodišče se je na ta način ukvarjalo le s procesnimi vprašanji, ni pa se izreklo o pravnih in finančnih posledicah izbrisov ter s tem povezanimi kršitvami Evropske konvencije o človekovih pravicah.
V danih razmerah je tožnik Lekić s podporo CINIP-a pripravil pritožbo na Veliki senat. Ta je pritožbo sprejel v obravnavo in decembra 2018 izdal sodbo. V njej ugotavlja, da v primeru Lekić država Slovenija ni kršila človekovih pravic do mirnega uživanja zasebne lastnine in tudi, da so postopki v zvezi s sprejetjem Zakona o finančnem poslovanju iz 1999 leta bili zakoniti in legitimni. Tudi Veliki senat se, podobno kot predhodna sodba, ni izrekel o številnih kršitvah človekovih pravic. Sporno pa je tudi to, da je bil za t.i. ad hoc sodnika v tem primeru imenovan Boštjan Zalar, brat Aleša Zalarja, ki je sodeloval pri pripravi omenjenega zakona iz leta 1999. Pravno gledano sodba Velikega senata odpira številna nova vprašanja in pričakovati je bilo, da bo za njihovo razrešitev potrebno čakati še nekaj let, ko bo omenjeno sodišče reševalo druge primere iz omenjenega okvira. Veliki senat ESČP je namreč omejil svojo odločitev le na konkreten primer Lekić in na opis dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v tem, nekoliko specifičnem primeru. Čeprav je bilo pričakovati, da bo sodišče celotno problematiko obravnavalo v širšem kontekstu odprtih vprašanj in sprejelo odločitev kot pilotsko sodbo, se to ni zgodilo. Kljub temu pa so dan po objavi sodba slovenski mediji poročali, kako je ESČP presodilo, da Slovenija ni kršila človekovih pravic in, da pri množičnih izbrisih podjetij ni bilo nezakonitosti.
Tako tudi Veliki senat ni prispeval k razjasnitvi celotne problematike izbrisov po ZFPPod.
Presenečenj iz Strasbourga pa s tem še ni bilo konec. V letošnjem februarju je ESČP vsem slovenskim tožnikom iz zadevnega okvira izdalo odločbe o ,,nedopustnosti,, njihovih tožb. S tem v zvezi so nenavadna številna dejstva, kot npr:
- Odločbe je izdal sodnik posameznik, in kot sicer Egidijus Kuris iz Litve
- Vse odločbe so izdane istega dne in niso osebno podpisane; utemeljeno lahko dvomimo, če je omenjeni sodnik tožbe sploh prebral
- nedopustnost tožb ni obrazložena, kot bi po poslovniku sodišča morala biti
- omenjeni sodnik je imel v preteklosti tesne povezave z našim Ustavnim sodiščem, ki ga je tudi obiskal.
Sicer pa so o zakulisju procesov na ESČP pisali tudi mediji (npr.https.//nova24tv.si/slovenija/politika/klemečičeve-lovke-sežejo-vs-do-strasbourgha-njegova-svakinja-katka-zidar-al-mutairi-z-roko-v-roki-z-glavnimi-sodniki/
Znano je, da je slovensko pravosodje pod neposrednim vplivom izvršilne oblasti. Manj znano pa je, da je uspel režim svoj vpliv razširiti tudi na tiste mednarodne institucije, ki dobijo v obravnavo primere iz Slovenije. O tem je marsikaj povedal dolgoletni sodnik ESČP iz Slovenije, dr. Boštjan M.Zupančič. Njegova pričevanja se v celoti ujemajo z dogajanjem v praksi. Dolga roka sega torej iz Ljubljane vse do Strasbourga. Po potrebi tudi dalje.
V CINIP-u smo zato odločeni, da bomo boj za pravico nadaljevali. Boleče pa je spoznanje, da se mora žrtev v demokraciji 21.stoletja za pravico boriti s pravom, namesto ob pomoči prava!