Spoštovani predstavniki najvišjih institucij Republike Slovenije,
- Ustavno sodišče RS – predsednik, g. Rok Čeferin,
- Vrhovno sodišče RS – predsednik, g. Damjan Orož,
- Kabinet predsednika Vlade RS,
- Kabinet predsednika Državnega zbora RS – predsednik, g. Zoran Stevanović,
- Kabinet ministra za zunanje zadeve – minister, g. Anže Logar,
- predsednica Republike Slovenije, ga. Nataša Pirc Musar,
- Varuh človekovih pravic.
Odgovor smo posredovali tudi poslanskim skupinam v Državnem zboru RS.
V prilogi vam pošiljamo odgovor – komentar na odgovor Vlade RS poslanki, ga. Katji Kokot.
V svojem odgovoru poskušamo z analitičnim pristopom celovito osvetliti vse vidike nastajanja, sprejemanja in spreminjanja insolventne zakonodaje v več kot četrt stoletja njene veljavnosti in izvajanja ZFPP.
Obenem želimo opozoriti na širše posledice te zakonodaje in potrkati na vest odgovornih, predvsem v pravosodju. Že ves čas imamo namreč občutek, da pred našimi sodišči nismo obravnavani enakopravno. Ker smo zaradi posledic te zakonodaje resno prizadeti, pravosodje pa našim opozorilom ne prisluhne, se nam poraja celo misel, da je odnos pravosodja do nas izrazito odklonilen.
Naše pomisleke dodatno utrjuje zapis mag. Janeza Tekavca v reviji Pravna praksa, št. 38/2026, v katerem je zapisal (citiram):
»Dovolil si bom napisati stavek, da je ključni problem slovenskega sodstva, da nikakor ne zmore državotvornosti.«
Razumljivo je, da je zaradi izkušenj s socialistično ureditvijo odpor do tega, da bi država oziroma družba ponovno postala pomembnejša od pravic posameznika, velik. Izkušnja velike, tudi pravne premoči države nad posameznikom je po drugi svetovni vojni narekovala sprejetje več mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic.
Obdobje nemškega nacionalsocializma (nacizma) je pokazalo, da protipravni posegi niso nujno zunaj pravnega sistema, temveč da je mogoče vzpostaviti tudi pravni red, ki vodi v zločinsko družbo. Očiten primer tega sta bila Zakon o državljanstvu rajha (Reichsbürgergesetz) in Zakon o zaščiti nemške krvi in nemške časti (Gesetz zum Schutze des deutschen Blutes und der deutschen Ehre).
Zdelo se je, da so bile z vzpostavitvijo mednarodnega sistema varstva človekovih pravic zagotovljene ustrezne varovalke. Vendar so nekatere države, zlasti socialistične, ta načela rade prezrle, predvsem kadar je šlo za lastninsko pravico posameznikov.
Leta 2007 smo izbrisani podjetniki in družbeniki zaslutili, da takratna Vlada RS vendarle razume naš položaj. V obrazložitvi, posredovani Ustavnemu sodišču RS, je bilo namreč izrecno navedeno, da je bila z ZFPP kršena korporacijskopravna ureditev. Posebej je bila izpostavljena fikcija, da smo nekaj podpisali, čeprav tega nismo storili, pa tudi sporni prenos obveznosti in druge okoliščine, ki smo jih ves čas izpodbijali.
Kljub temu je Ustavno sodišče RS znova dalo prednost interesom upnikov, čeprav nam je bilo pred tem zarubljeno vse osebno premoženje. Ob nadaljnjem proučevanju dokumentacije smo ugotovili tudi, da sta bili dve določbi oziroma točki 27. člena predloga ZFPP dodani naknadno, in sicer po potrditvi predloga na seji Vlade RS.
Glede na vse navedeno menimo, da gre za preveč resno vprašanje, da bi ga lahko pripisali zgolj ravnanju posameznikov, ne da bi se nanj odzvale pristojne državne institucije. Oktobra 2024 je bila v zvezi s tem podana kazenska ovadba zoper neznanega storilca.
Ne vemo več, kako naprej. Vemo pa, da več tisoč prizadetih pričakuje vsaj simbolično popravo krivic. Ob ustanovitvi svojih podjetij smo namreč razpolagali s pravnomočnimi sodnimi sklepi, iz katerih je izhajalo, da družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjamo s svojim osebnim premoženjem.
Prepričani smo, da bi morali biti tudi mi deležni enakopravnega pravnega varstva. Namesto tega smo bili onemogočeni skoraj povsod, kjer smo iskali pravico. Ponekod smo naleteli na zaprta vrata sodišč, drugje pa so nam pojasnili, da nimamo več pravnega interesa, ker je bila naša družba izbrisana iz sodnega registra.
Eden največjih paradoksov je institut tako imenovanega »pasivno-aktivnega« družbenika. Tudi aktivni družbenik namreč ni nujno mogel preprečiti insolventnosti družbe. Kaj naj bi lahko storil, če mu naročnik, pogosto velik gospodarski sistem, ni poravnal svojih obveznosti? Posledici sta bili lahko izbris družbe in poseg v njegovo osebno premoženje. Naj razume, kdor more.
Prav tako se ves čas sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Lekić proti Sloveniji. Menimo, da bi natančno branje te sodbe pokazalo, da je šlo za odločitev v konkretni individualni zadevi, ki je ni mogoče brez ustrezne presoje avtomatično prenesti na vse druge primere s tega področja.
Zato se upravičeno sprašujemo, kaj se je dogajalo v strokovnih službah ESČP, da je sodnik posameznik vse druge pritožbe zavrnil kot nedopustne, pri čemer naj bi se oprl na presojo strokovnega osebja sodišča in informacije, ki so mu bile posredovane.
Pomembno vlogo je takrat imel tudi minister za pravosodje, g. Goran Klemenčič, čeprav je postopek pilotne sodbe pred ESČP posebej urejen v 61. členu Poslovnika Sodišča (Pravilo 61). Prepričani smo, da bi dosledna in celovita presoja sodbe Lekić proti Sloveniji lahko prispevala k ustreznejšemu pravnemu varstvu tako izbrisanih podjetnikov kot upnikov.
Uničena življenja se ne bodo nikoli povrnila. Vse, kar smo izgubili, pa ostaja breme odgovornosti tistih, ki so omogočili uzakonitev ZFPP z učinkom za nazaj. Tudi ta pravni institut se je v več kot četrt stoletja večkrat razlagal in uporabljal na način, ki je po našem mnenju prikrival njegovo dejansko retroaktivnost. Ob tem se je zatrjevalo, da ureditev ni v resnici veljala za nazaj in da podobno področje urejata tudi nemška in avstrijska zakonodaja. Menimo, da je takšno primerjanje zavajajoče in da ga je treba preveriti s skrbno pravno analizo.
Prizadeti izbrisani podjetniki zato vsem najodgovornejšim nosilcem javnih funkcij predlagamo, da skupaj poiščemo rešitev, ki bo temeljila na enakopravnosti, pravni državi in spoštovanju pravic vseh vpletenih.
Izbrisani podjetniki nimamo več veliko moči, prav tako pa nimamo zadostnih sredstev za najem pravnih strokovnjakov, ki bi lahko celovito obravnavali tako kompleksno tematiko. Zato se lahko zanašamo predvsem na strokovnost, nepristranskost in odgovornost pristojnih institucij.
Vsi smo državljani Republike Slovenije in vsi bi morali biti deležni enakega pravnega varstva.
Predlagamo ustanovitev delovne skupine, v kateri bi sodelovali tudi predstavniki prizadetih izbrisanih podjetnikov. Le s skupnim, strokovnim in nepristranskim pristopom bomo lahko celovito obravnavali to kompleksno problematiko ter poiskali ustrezne rešitve.
Z vsem dolžnim spoštovanjem, Janez Mohorič