Avtor: Slavko Murk
Razmislek ob 35. obletnici samostojnosti Republike Slovenije
Ob 35. obletnici samostojnosti Republike Slovenije so najvišji predstavniki države ponovno govorili o enotnosti, demokraciji, človekovih pravicah in pravni državi. To so vrednote, na katerih je nastajala samostojna Slovenija in zaradi katerih je velika večina državljanov podprla osamosvojitev.
Toda za številne državljane so te vrednote ostale neuresničena obljuba.
Nova država ni nastala zato, da bi bila pravna varnost manjša kot v prejšnjem sistemu. Nastala je zato, ker so ljudje pričakovali več pravne varnosti, več spoštovanja zasebne lastnine, več odgovornosti oblasti in več varstva človekovih pravic.
V številnih primerih se to ni zgodilo.
Iz številnih uradnih dokumentov, sodnih odločb, revizijskih poročil in drugih listin izhaja, da so bili postopki izbrisa gospodarskih družb, dolgotrajni sodni postopki, neplačane terjatve in zavlačevanje državnih organov vzrok za nepopravljive posledice za številne podjetnike, njihove družine in zaposlene.
Če država desetletja ve za domnevne nepravilnosti, pa jih ne odpravi, se upravičeno postavlja vprašanje odgovornosti njenih institucij.
Prava moč demokracije ni v slavnostnih govorih in državnih proslavah, temveč v pripravljenosti države, da prizna napake, razišče odgovornost posameznikov in institucij ter popravi storjene krivice v okviru Ustave Republike Slovenije in zakonov.
Država, ki želi uživati zaupanje svojih državljanov, mora dokazati, da za vse veljajo enaka pravila.
Po 35 letih številni državljani še vedno čakajo na odgovore, ki bi jih morali prejeti že pred desetletji.
Dokler krivice niso odpravljene in dokler odgovornost ni ugotovljena, ostaja občutek, da pravna država ni v celoti izpolnila obljub, danih ob nastanku samostojne Slovenije.
Resnično praznovanje državnosti bo mogoče takrat, ko bodo enako pomembni tako državni simboli kot tudi spoštovanje prava, zasebne lastnine, človekovih pravic in dostojanstva vseh državljanov.
35 LET OBLJUB BREZ IZVRŠITVE – KDAJ BO DRŽAVA PREVZELA ODGOVORNOST?
Ob vsaki državni proslavi poslušamo o pravni državi, demokraciji, človekovih pravicah, odgovornosti in enakosti pred zakonom. To so vrednote, na katerih je bila ustanovljena Republika Slovenija in zaradi katerih so državljani na plebiscitu podprli njeno samostojnost.
Toda pravo vrednost teh besed je mogoče presojati le po ravnanju države do lastnih državljanov.
V mojem primeru so bile pristojne državne institucije z dejstvi seznanjene več desetletij. O zadevi so bili obveščeni Vlada Republike Slovenije, Kabinet predsednika Vlade, Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za finance, Državno pravobranilstvo oziroma Državno odvetništvo, Slovenska razvojna družba (SRD), Družba za svetovanje in upravljanje (DSU), Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic in številni drugi organi.
Na številnih sestankih so bile dane ustne in pisne obljube, da bo dokumentacija pregledana in da bo zadeva vsebinsko obravnavana.
Iz zapisnikov in dopisov izhaja, da so posamezni predstavniki države obljubljali preveritev dejanskega stanja, pregled poslovnih knjig, preveritev terjatev in nadaljnje sestanke.
Kljub temu do vsebinske rešitve ni prišlo.
Namesto ugotavljanja dejanskega stanja so si institucije dolga leta prelagale odgovornost druga na drugo.
Namesto preverjanja listinskih dokazov so se postopki končevali s formalnimi odgovori.
Namesto odprave napak so se organi sklicevali na zastaranje.
Pri tem ostaja odprto temeljno vprašanje:
Ali je res tako težko prebrati uradne listine, primerjati sodbe, revizijska poročila, notarske zapise, bilance in drugo dokumentacijo ter ugotoviti, kdo govori resnico in kdo je v posameznih postopkih zavajal državne organe?
Če država razpolaga z dokumentacijo in je bila z njo večkrat seznanjena, potem ugotavljanje dejanskega stanja ni vprašanje dobre volje, temveč njena ustavna in zakonska dolžnost.
Pravna država ni zgrajena na lepih govorih.
Pravna država obstaja samo takrat, ko je pripravljena priznati svoje napake, odpraviti posledice nezakonitih ravnanj svojih organov ter prevzeti odgovornost tudi za napake svojih podrejenih institucij.
Državljani od države ne pričakujejo privilegijev.
Pričakujejo pošten postopek, enako uporabo prava in spoštovanje lastnih zakonov.
Po petintridesetih letih samostojne Slovenije ostaja vprašanje, na katerega številni oškodovanci še vedno nimajo odgovora:
Do kdaj bo država odlašala s popravo krivic, za katere je bila večkrat opozorjena, in do kdaj bodo pisne ter ustne obljube ostale zgolj neizpolnjene obljube?
Če želimo, da bodo prihodnje generacije verjele v pravno državo, mora Republika Slovenija dokazati, da je sposobna popraviti tudi lastne napake.
To ni vprašanje politike.
To je vprašanje pravičnosti, odgovornosti in zaupanja v državo.
KAJ JE ZAME POMENIL ZFPP – OSEBNO PRIČEVANJE O POSLEDICAH
Ko poslušam govore o pravni državi, demokraciji in človekovih pravicah, se vedno vprašam, ali govorijo tudi o meni in tisočih drugih podjetnikih, ki smo po sprejetju ZFPP izgubili skoraj vse.
Po mojem prepričanju Republika Slovenija ni povzročila samo izbrisa moje družbe TMS d.o.o.
Z izbrisom mi je naložila tudi obveznosti družbe, ki sem jih moral kot družbenik poravnati sam. Zaradi teh dolgov so sledile izvršbe, sodni postopki, rubeži in stalni pritiski. Izvršitelji so prihajali na moj dom. Namesto da bi država zaščitila podjetnika, ki je imel po mojih navedbah tudi pravnomočno priznane terjatve do družb v državni lasti oziroma njihovih pravnih naslednikov, sem moral leta odplačevati dolgove izbrisane družbe.
Najhujše posledice ni utrpelo samo podjetje.
Posledice je utrpela moja družina.
Pod težo pritiskov se je družina razšla. Otroci so morali najemati posojila, da bi poplačali dolgove in odstranili plombe z nepremičnine. Hiša, ki sem jo ustvarjal z delom, je bila zame izgubljena. Čeprav smo se pozneje kot družina ponovno povezali, posledice niso nikoli izginile. Takšnih življenjskih ran ni mogoče preprosto izbrisati.
Ob tem opazujem ravnanje države v drugih primerih.
Ko je Slovenijo prizadel potres v Posočju, je država organizirala pomoč in podjetja smo več let plačevala prispevke za obnovo.
Ko so Slovenijo prizadele katastrofalne poplave, je država hitro pripravila ukrepe in finančno pomoč.
Ko strela uniči domačijo ali požar uniči kmetijo, se država in javnost pogosto hitro odzoveta, mediji zbirajo pomoč, ljudje pokažejo solidarnost.
To je prav in človeško.
Toda postavljam vprašanje:
Zakaj podobnega razumevanja ni bilo za podjetnike, ki smo po sprejetju ZFPP izgubili podjetja, premoženje, družinsko varnost in pogosto tudi zdravje?
Naravne nesreče niso nastale po krivdi države.
V mojem primeru pa trdim, da so bile posledice povezane z zakonodajo in ravnanjem državnih organov. Zato sem pričakoval, da bo država po prejemu dokazov, revizijskih poročil, sodb in drugih listin svoje ravnanje preverila ter morebitne napake popravila.
To se po mojem prepričanju ni zgodilo.
Že več kot dve desetletji opozarjam iste institucije na ista dejstva. Mnogi predstavniki oblasti so obljubljali pomoč, preverjanje in rešitev. Toda obljube so ostale neizpolnjene.
To ni samo moja osebna zgodba.
To je vprašanje zaupanja državljanov v pravno državo.
Če država pomaga ob naravnih nesrečah, mora biti pripravljena odpraviti tudi posledice tistih ravnanj, za katera obstaja utemeljen sum, da so jih povzročili njeni organi ali zakonodaja.
Prava moč države ni v govorih ob državnih praznikih.
Prava moč države je v pripravljenosti, da popravi krivice, kadar se izkaže, da so bile storjene.