Avtor: dr. Šime Ivanjko, dr. pravnih znanosti, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, predsednik predsedstva Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti
Datum objave: 9.07.2026
Rubrika: PRILOGA
Področje: Gospodarske družbe, splošni predpisi; Občinski predpisi
Citat: Ivanjko Šime, Ali smo kot pravniška stroka pripravljeni priznati pretekle napake?, Pravna praksa, št. 27, 2026, str. 20.
Pravna stroka ohranja svojo verodostojnost ne zato, ker nikoli ne naredi napake, temveč zato, ker je pripravljena preiskovati, priznati in prispevati k popravljanju napak.
Prej ali slej se vsaka država, ki jo vodi vladavina prava, sooči z vprašanjem, ali je pripravljena kritično oceniti delovanje svojih struktur moči, ki je bilo dolga leta samoumevno ali celo nujno. Takšen nadzor ni izraz nezaupanja v državo, temveč dokaz njene pravne in demokratične zrelosti. Država, ki si upa preiskovati lastne napake, krepi zaupanje v pravo in pravno državo. Država, ki se boji preiskave, še posebej če bi lahko razkrila neprijetna dejstva, tvega, da bo dvome o pravilnosti svojih dejanj prenesla na prihodnje generacije.
Prihodnji raziskovalci razvoja slovenskega pravnega sistema, zlasti obdobja vzpostavitve vladavine prava po osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991, se bodo verjetno spraševali, ali se je slovenska pravniška stroka v posameznih primerih zavedala svoje zgodovinske odgovornosti pri izgradnji slovenskega pravnega sistema v samostojni Sloveniji. Vprašali se bodo, ali je sedanja generacija pravnikov bila sposobna prepoznati morebitne sistemske napake, jih javno priznati in prispevati k odpravi njihovih posledic za številne prizadete posameznike.
Eden takih primerov je nedvomno sprejetje Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999.1 Več kot dve desetletji so številna vprašanja o izvoru določb četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod, ki so omogočali prenos odgovornosti za obveznosti izbrisanih podjetij na njihove delničarje, ostala neodgovorjena in nedorečena ter škodljiva za tisoče ljudi.
Omenjeni sporni določbi se glasita:
»(4) V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD.«
in
»(5) Določba drugega in tretjega odstavka 394. člena ZGD se smiselno uporablja tudi za prenehanje gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena.«
Do zdaj, torej po 27 letih od uveljavitve omenjenih določb, strokovni javnosti ni bilo pojasnjeno:
– kdo je pripravil vsebino teh določb,
– zakaj so bile te določbe vključene v predlog zakon, potem ko je vlada že določila njegovo besedilo,
– zakaj niso bile predmet javne razprave,
– zakaj zanje v zakonodajnem gradivu ni bila pripravljena nobena posebna razlaga,
– zakaj ni bilo celovite strokovne in institucionalne razprave o okoliščinah njihovega nastanka,
– zakaj se je to prikrivalo, čeprav so bile določbe predmet večkratne presoje Ustavnega sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in več tisoč sodnih odločb rednih sodišč.
Če bi se izkazalo, da sta bili ti dve določbi vključeni v zakonodajni postopek brez ustreznega strokovnega in političnega premisleka, bi to predstavljalo eno najpomembnejših vprašanj zakonodajne kulture v zgodovini samostojne Slovenije. Zato namen tega prispevka ni iskanje krivcev, temveč spodbujanje strokovnih raziskav dejstev in odgovor na vprašanje, kako je lahko prišlo do tako pomembne zakonodajne odločitve ter kakšne pravne in družbene posledice sta omenjeni določbi povzročili podjetništvu in državljanom Slovenije.
Kratek opis dejanskega stanja
Po osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991 in spremembi sistema so velika, praviloma družbena podjetja v procesu privatizacije družbenega premoženja pogosto poslovala prek manjših podizvajalcev, praviloma malih oziroma družinskih podjetij. Ta so ob finančnih težavah velikih družb ali njihovem stečaju pogosto ostala brez plačila za opravljene storitve.
Na navedeno problematiko je bilo pozorno (leta 1997 ustanovljeno) Ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem s sedežem v Mariboru. Omenjeno ministrstvo je ob koncu leta 1998 Pravni fakulteti Univerze v Mariboru naročilo pripravo osnutka zakona, katerega namen je bil zaščititi mala podjetja pred posledicami insolventnosti velikih gospodarskih subjektov ter vzpostaviti mehanizme za pravočasno finančno sanacijo podjetij.
Vlada Republike Slovenije je izdelavo osnutka odobrila na seji dne 14. januarja 1999. Osnutek z imenom Osnutek Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) je bil v javni obravnavi do začetka maja 1999.
Večina odzivov na vsebino osnutka v javni razpravi je bila pozitivnih.2 V javnosti je bil znan kot mariborski osnutek, ker je bil izdelan v Mariboru, za razliko od osnutka, ki ga je samoiniciativno izdelalo Slovensko sodniško društvo z naslovom Osnutek zakona o izbrisu neusklajenih in neaktivnih družb iz sodnega registra.
Do takrat širša javnost ni vedela za obstoj omenjenega drugega osnutka.
Kot sopredlagatelj se je pripravi osnutka iz Maribora pridružilo tudi Ministrstvo za pravosodje, ki je v začetku maja 1999 sklicalo usklajevalni sestanek predstavnikov različnih ministrstev zaradi dokončnega oblikovanja predloga zakona. Sestanka se je udeležil g. Aleš Zalar kot predsednik Sodniškega društva in predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani. Prisotnim je razdelil ciklostiran dokument.3 Osnutek je v četrtem in petem odstavku 27. člena vseboval uvodoma že citirano vsebino, kar je dejansko pomenilo nepričakovano uvedbo solidarne odgovornosti družbenikov oziroma delničarjev za izbrisane kapitalske družbe. Takšne pravne ureditve ne pozna nobena država.
Na sestanku sem opozoril na pravno in ustavnopravno spornost ureditve prenosa odgovornosti na družbenike.4
Po razpravi, ki je bila dokaj burna, je minister Mitja Gaspari izjavil, da bo Ministrstvo za finance pripravilo enoten predlog zakona z združitvijo obeh osnutkov ter nastopilo kot njegov predlagatelj.
Ministrstvo za finance je v nekaj dneh v maju 1999 dejansko pripravilo novo besedilo zakona, pri čemer je iz mariborskega osnutka ohranilo le naslov zakona (ZFPPod), medtem ko je bila vsebina v celoti nadomeščena z rešitvami iz osnutka, ki ga je predstavilo Slovensko sodniško društvo.5
Tako »združeni« osnutek, ki ga je Ministrstvo za finance posredovalo 25. maja 1999 Vladi RS za uvrstitev na sejo po hitrem postopku, ni vseboval četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod.6
Vlada je na podlagi predloženega osnutka določila besedilo ZFPPod na 111. seji 27. maja 1999 pod točko 7 brez omenjenih dodatnih določb.
Dne 28. maja 1999 je strokovna služba Vlade RS posredovala Predlog ZFPPod, sprejet na seji vlade, vendar z dodatnim pripisom uvodoma citiranih četrtega in petega odstavka 27. člena. Da sta bila zgoraj citirana odstavka naknadno pripisana, ni vedel nihče. S tem ni bilo nikoli seznanjeno nobeno sodišče, vključujoč Ustavno sodišče in ESČP.7
V nobeni obrazložitvi zakonskih predlogov, ki so bili sestavni del vseh osnutkov in predloga zakona, ni omembe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod. Prav tako v celotnem besedilu obrazložitve ni niti besedice o prenosu dolgov izbrisanih družb na delničarje oziroma družbenike.
Na podlagi navedenega ni sporno, da vlada ni določila predloga ZFPPod z določbami četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod. Tudi poslanci državnega zbora niso mogli opaziti pomena in škodljivosti pripisanih določb zaradi zapletenosti sklicevanja na domnevno izjavo družbenika, ki naj bi jo podpisali. Upravičeno se lahko zastavi temeljno vprašanje, zakaj je nekdo vpisal omenjeni določbi v predlog zakona, in to na pravno zapleten način, po tistem, ko je vlada že določila besedilo predloga. Ta dodatek je vzel malim, praviloma družinskim podjetnikom veliko osebnega premoženja ter omogočil finančnim špekulantom poceni odkup terjatev od upnikov.8 Družbeniki, ki jih je sodna praksa opredelila kot »aktivne družbenike«, še danes plačujejo dolgove izbrisanih družb.9
Pravna, družbenopolitična in ustavnopravna vprašanja
Vnos spornih dodatnih citiranih določb v 27. člen Predloga ZFPPod odpira vrsto pravnih vprašanj, povezanih z zakonodajnim postopkom.10 Temeljno pravno vprašanje, na katero zakonodajalec ni nikoli odgovoril, je razlog za prenos odgovornosti obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje mimo ureditve spregleda pravne osebnosti, ki je bil že takrat urejen v 6. členu ZGD.
V obrazložitvi predloga vlade, da se ZFPPod sprejme po hitrem postopku, besedilo pod točko 1.2 o finančnem poslovanju in enakem obravnavanju upnikov poudarja, da mora biti novi zakon skladen z že obstoječo pravno ureditvijo, zlasti s stečajno zakonodajo, da ne bo končni učinek »zakon zaradi zakona«. V tem delu obrazložitve ni niti besede o tem, da bi družbeniki upnikom jamčili za plačilo njihovih terjatev. Ustavno sodišče v odločbi U-135/00 pri obravnavi solidarne odgovornosti vseh družbenikov za dolgove izbrisanih družb poudarja, da gre predvsem za družbe brez premoženja in da mora zakonodajalec zavarovati upnike pri plačilu njihovih terjatev. Pri tem je jasno zapisalo pravico države, da določi sankcijo neomejene solidarne odgovornosti, ki sama po sebi ni v neskladju z ustavo« (75. točka). Pri tem pa podrobneje našteva kriterije za takšno obliko odgovornosti v 74. točki.11
Ogrožena integriteta zakonodajnega postopka
V demokratični družbi ni sporno, da zakonodajalec sprejme tudi stroge in nepriljubljene ukrepe. Sporno pa postane, če se pokaže, da o ključnih rešitvah ni bilo opravljene ustrezne razprave, da njihove posledice niso bile ocenjene in da so se pravna opravičila za njihov obstoj iskala šele po sprejetju zakona. V takšnem primeru se ne postavlja zgolj vprašanje o pravilnosti posamezne zakonske določbe, temveč tudi o integriteti celotnega zakonodajnega postopka.
Posebno pozornost si zasluži dejstvo, da se je v številnih poznejših sodnih postopkih razpravljalo predvsem o posledicah spornih določb, bistveno manj pa o njihovem nastanku in utemeljenosti. Namesto vprašanja, ali je bil prenos odgovornosti na družbenike sploh pravno in ustavno utemeljen, so se iskali argumenti, s katerimi bi bilo mogoče že sprejeto rešitev naknadno upravičiti. Tako se je težišče razprave premaknilo od presoje nastanka pravne norme k obrambi njenih posledic.
Osnutek ZFPPod je pripravilo pravosodje
Osnutek ZFPPod z vsebino, ki je nadomestila vsebino mariborskega osnutka, je pripravilo Slovensko sodniško društvo. Priprava in predlogi zakonskih osnutkov s strani pravosodja, vključno s sodniki oziroma Slovenskim sodniškim društvom, sami po sebi niso sporni. Takšna praksa je razmeroma pogosta in tudi nujna pri pripravi procesne zakonodaje, ureditvi sodne organizacije, sodnega poslovanja in podobnih področij.
Sodelovanje pravosodja pri pripravi zakonskih predpisov pa postane sporno, kadar gre za zakonodajo, ki neposredno ali posredno vpliva na delovanje sodišč oziroma kadar obstajajo razlogi za domnevo, da sodna veja oblasti dejansko vodi zakonodajni postopek iz ozadja. Še posebej je to lahko problematično:
– če se obidejo običajni postopki javne razprave,
– če se uporabi hitri postopek brez ustavno dopustnega razloga,
– če so poslanci pri odločanju omejeni zgolj na glasovanje brez vsebinske seznanitve z nastankom posameznih rešitev ali
– če je prikrit dejanski avtor vsebine predloga zakona.
Podrobnejša analiza celotnega postopka, posledic in pomena ZFPPod, kakršen je bil dejansko sprejet, kaže na vrsto resnih in pravno spornih okoliščin. Te lahko nakazujejo na morebitne kršitve načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave Republike Slovenije, načela demokratičnosti, transparentnosti zakonodajnega postopka ter na zlorabo hitrega postopka po Poslovniku državnega zbora.
Javna obravnava je potekala o mariborskem osnutku, ne pa o vsebini besedila ZFPPod, ki je bilo poslano v DZ
Javna obravnava osnutka zakona je faza zakonodajnega postopka, v kateri se predlagani zakon predstavi zainteresirani javnosti, da lahko posamezniki, strokovnjaki, organizacije, podjetja, zbornice, nevladne organizacije in drugi podajo svoje pripombe, predloge in mnenja.
Njen temeljni namen je izboljšati kakovost zakona, odkriti morebitne napake, pomanjkljivosti ali neželene posledice, omogočiti sodelovanje javnosti pri oblikovanju predpisov, povečati preglednost in legitimnost zakonodajnega postopka.
Pomembno je poudariti, da javna obravnava ni zgolj formalnost. Njena vsebina ima poseben pomen, ker razkriva dejanske cilje in namen predlaganega zakona, kaže, katere rešitve so bile javnosti predstavljene, omogoča ugotovitev, ali so bile poznejše spremembe zakona predmet javne razprave ali ne.
Prav zato imajo gradiva iz javne obravnave pogosto veliko dokazno vrednost pri poznejšem presojanju zakonodajalčevega namena, ustavnosti zakona ali odgovornosti za posamezne zakonodajne rešitve. V pravni teoriji se zato pogosto poudarja, da je javna obravnava eden od pomembnih izrazov načel demokratičnosti, transparentnosti in sodelovanja javnosti pri oblikovanju prava. Njena odsotnost ali bistveno spreminjanje besedila zakona po zaključeni javni obravnavi lahko vzbuja vprašanja o legitimnosti in kakovosti zakonodajnega postopka.
Kot je navedeno uvodoma, je bila javna obravnava o mariborskem osnutku opravljena v obdobju med marcem in majem 1999. To dokazujejo številna medijska poročila. Ker pa je bila vsebina mariborskega osnutka zamenjana z vsebino osnutka Sodniškega društva šele po končani obravnavi mariborskega osnutka, ni bila časovno mogoča in tudi ni bila opravljena nobena javna obravnava Sodniškega društva.12
V povezavi s spornimi vprašanji ZFPPod je javna obravnava posebej pomembna. Če spornih določb o prenosu odgovornosti družbenikov v osnutku, ki je bil dan v javno obravnavo, ni bilo, to pomeni, da strokovna in zainteresirana javnost o njih ni mogla razpravljati, jih oceniti ali predlagati sprememb. Takšno dejstvo je lahko pomemben argument pri presoji kakovosti zakonodajnega postopka in pri vprašanju, ali je bil zakonodajalec ob sprejemanju zakona ustrezno seznanjen z vsebino teh določb.
Ker javne obravnave o vsebini, ki je bila sprejeta v državnem zboru, sploh ni bilo, pomeni, da ni bilo nobene transparentnosti zakonodajnega postopka. Javnost ni imela možnosti, da bi se seznanila z vsebino zakona pred njegovim sprejemom, strokovna javnost pa ni mogla opozoriti na morebitne napake ali sporne rešitve. Tako sprejeti zakon pomeni zakon presenečenja, kar je bilo očitno ob uveljavitvi zakona. V tem primeru sploh ne moremo govoriti o kakovosti tako sprejetega zakona. Čeprav je bil zakon formalno sprejet v državnem zboru, pa ne moremo govoriti o sodobnem demokratičnem zakonu. Bistveno je, da odsotnost javne razprave lahko zmanjšuje zaupanje v zakon. Odsotnost javne obravnave praviloma še ne pomeni, da je zakon neustaven ali neveljaven, vendar pa predstavlja pomembno okoliščino pri presoji, ali je bil zakon sprejet v skladu z načeli pravne države, transparentnosti in dobrega zakonodajnega urejanja. Formalno je bil zakon sprejet, vendar sporna rešitev ni bila nikoli javno predstavljena in preizkušena v strokovni razpravi.13
V praksi in teoriji sicer ločimo med zakonom brez javne obravnave in zakonom, pri katerem so bile ključne določbe dodane šele po javni obravnavi, vendar pri sprejetju spremenjene vsebine ZFPPod najbolj sporne določbe, naknadno podtaknjene poslancem, nikoli niso bile predmet javnega preverjanja, strokovne kritike in tehtanja interesov.
Če je bil po končani javni obravnavi spremenjen namen zakona, potem ne govorimo več o običajnem dopolnjevanju predloga, temveč o vprašanju, ali bi moral biti nov koncept ponovno predstavljen javnosti in deležen nove strokovne razprave. To je vprašanje zakonodajne transparentnosti, kakovosti predpisov in spoštovanja načela sodelovanja javnosti pri oblikovanju zakonodaje.
Za sprejetje določb ZFPPod o prenosu odgovornosti na družbenike bi morale obstajati izjemne okoliščine
V zvezi s spornimi vprašanji sprejetja ZFPPod je Veliki senat ESČP v zadevi Lekić opozoril14 na pomembno dejstvo, ki mu v slovenski ustavno sodni in sodni praksi ni bilo namenjeno dovolj pozornosti. Gre za vprašanje dopustnosti posega države v temeljno načelo omejene odgovornosti družbenikov kapitalskih družb.
ESČP je poudarilo, da mora država za uvedbo tako rigoroznega ukrepa, kot je ex lege prenos odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe na njene družbenike, izkazati obstoj izjemnih okoliščin. V 112. točki sodbe je zapisalo, da je spregled pravne osebnosti dopusten le v izjemnih okoliščinah in ob ustreznih zaščitnih mehanizmih. V 115. točki sodbe pa je dodatno pojasnilo, da so takšni ukrepi upravičeni le v redkih primerih ter da mora o obstoju okoliščin, ki upravičujejo spregled pravne osebnosti, presojati pristojno nacionalno sodišče.
Pri spornih določbah ZFPPod ni šlo zgolj za urejanje načina uresničevanja posamezne pravice, temveč za poseg v samo jedro kapitalske družbe in v načelo omejene odgovornosti družbenikov. Zato bi moral zakonodajalec opraviti strogi test sorazmernosti ter ugotoviti, ali poseg zasleduje legitimen cilj, ali je nujen, primeren in sorazmeren v ožjem pomenu besede. Takšna presoja ni bila opravljena. Prav tako ni bila ugotovljena niti obrazložena nobena izjemna okoliščina, ki bi upravičevala tako daljnosežen poseg v korporacijsko pravo, kot je odgovornost za obveznosti družb, mimo spregleda pravne osebnosti.15
To je še posebej pomembno zato, ker je ZGD leta 1999 v 6. členu že vseboval institut spregleda pravne osebnosti. Ta ureditev je omogočala poseg v omejeno odgovornost družbenikov v primerih zlorabe pravne osebe, vendar na podlagi konkretne sodne presoje in dokazovanja.³ ZFPPod pa je uvedel poseben režim odgovornosti, pri katerem dokazovanje zlorabe ni bilo potrebno.
Da je bila normativna ureditev teh vprašanj v ZFPPod neobičajna, kaže tudi dejstvo, da je bila problematika izbrisa družb v letu 2007 prenesena v kasnejši Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ter urejena bistveno drugače in nomotehnično jasneje.
Pri tem je treba posebej poudariti, da ni bil problematičen celoten ZFPPod. Večina njegovih določb je urejala splošna vprašanja finančnega poslovanja podjetij in sama po sebi ni bila sporna. Prav tako ni sporen institut izbrisa neaktivnih družb iz sodnega registra.
Jedro problema so predstavljale določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod, ki so omogočile prenos odgovornosti za obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike. Prav za te določbe bi bilo treba ugotoviti obstoj izjemnih okoliščin, na katere opozarja ESČP. Ker teh določb do sprejetja zakona skoraj nihče ni opazil oziroma razumel njihovega dejanskega dosega, je razumljivo, da takšna presoja ni bila opravljena.
Sporno prejemanje zakona po hitrem postopku
Vlada Republike Slovenije je določila besedilo Predloga ZFPPod in predlagala, da se ga obravnava po hitrem postopku,
»ker sodi urejanje finančne discipline (likvidnosti oziroma prezadolženosti, ne solventnosti, zaščite upnikov, itd.) v izredne potrebe države, kar je podrobneje pojasnjeno tudi v razdelku 1.1. uvoda.«16
Na isti seji je vlada določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah državnega zbora in njegovih delovnih teles sodelovali: Mitja Gaspari, minister za finance, Janko Razgoršek, minister za malo gospodarstvo in turizem, Tomaž Marušič, minister za pravosodje, dr. Nina Plavšak, državna podsekretarka na Ministrstvu za finance in Alenka Selak, državna podsekretarka na Ministrstvu za finance.17
Poslovnik Državnega zbora Republike Slovenije iz leta 1996 (drugo neuradno prečiščeno besedilo) je hitri postopek za sprejem zakonov urejal v 201.–204. členu.
Po hitrem postopku je bilo mogoče zakon sprejeti le, kadar so to zahtevale izredne potrebe države, interesi obrambe države ali odprava posledic naravnih nesreč. Predlog, da se zakon sprejme po hitrem postopku, je moral podati predlagatelj zakona, pri čemer je moral biti tak predlog posebej in konkretno obrazložen. Pri tej vrsti postopka je moral končno besedilo zakona (izvirnik zakona) pripraviti tudi Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve.
Posebno obliko hitrega postopka je Poslovnik urejal tudi v 204.a členu, ki je določal skrajšani postopek za sprejem zakona. Ta je bil dopusten le v primerih:
1. manj zahtevnih sprememb in dopolnitev zakonov,
2. prenehanja veljavnosti posameznih zakonov ali posameznih določb,
3. manj zahtevnih uskladitev z drugimi zakoni,
4. dopolnitev zakonov zaradi uskladitve z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije.
Odstopanje sprejetja zakona ZFPPod od pravil Poslovnika je očitno. Za sprejem zakona po hitrem postopku niso obstajale okoliščine, ki jih je zahteval Poslovnik. Ni šlo za izredne potrebe države, interese obrambe države niti za odpravljanje posledic naravnih nesreč. Prav tako ni znana oziroma dostopna dokumentacija, iz katere bi izhajala posebna obrazložitev ali utemeljitev nujnosti hitrega postopka za sprejem tega zakona. Urejanje finančne discipline ni bilo predvideno v poslovniku kot razlog za sprejetje zakona po hitrem postopku.
Na podlagi navedenega se postavlja vprašanje, ali je bil hitri oziroma skrajšani postopek uporabljen predvsem z namenom omejitve širše strokovne in javne razprave o utemeljenosti ter posledicah sprejetja ZFPPod. Redni zakonodajni postopek bi namreč omogočil temeljitejšo parlamentarno obravnavo, sodelovanje pravne stroke ter podrobnejšo presojo ustavne skladnosti in sorazmernosti predlaganih rešitev. Prav zaradi teh okoliščin uporaba hitrega postopka vzbuja resne pomisleke o spoštovanju načel demokratičnosti, pravne države in transparentnosti zakonodajnega postopka.
Sprejetje ZFPPod je bilo v neposrednem interesu pravosodja
Dejstvo je, da je bilo sprejetje ZFPPod tudi v interesu pravosodja. Že po določbah petega in šestega odstavka 580. člena ZGD je bilo namreč sodiščem naloženo, da po uradni dolžnosti nad družbami, ki se niso pravočasno uskladile z določbami ZGD, izvedejo likvidacijske oziroma stečajne postopke ter jih izbrišejo iz sodnega registra. Iz javno dostopnih podatkov ni razvidno, da bi bili ti postopki izvedeni v predvidenem obsegu, niti niso znani razlogi, zaradi katerih se niso izvajali dosledno.
Iz obrazložitve Predloga ZFPPod je mogoče sklepati, da se je zakonodajalec zavedal obsega problema. Iz nje izhaja ocena, da kar 92 odstotkov pravnih oseb, katerih žiro računi so bili blokirani več kot eno leto, dejansko ni več poslovalo in ni imelo nobenega premoženja. To je pomenilo, da bi bilo treba po veljavni zakonodaji izvesti več tisoč stečajnih oziroma likvidacijskih postopkov nad družbami, ki niso imele sredstev niti za pokritje stroškov postopka.
Namen ZFPPod je bil zato v obrazložitvi opredeljen dvojno: prvič, urediti dolžnosti podjetij na področju finančnega poslovanja, in drugič, urediti postopek izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez predhodne likvidacije.
V naslednjih letih se je pokazalo, da je bila ureditev prenehanja družbe brez likvidacijskega oziroma stečajnega postopka problematična. Številne izbrisane družbe so imele terjatve do svojih dolžnikov, ki po izbrisu niso bile izterjane. Po določbi 36. člena ZFPPod je lahko predlog za stečaj nad naknadno najdenim premoženjem vložil le upnik, ne pa tudi družbenik oziroma delničar.18
Izbrisana družba svojih terjatev ni mogla več uveljavljati, ker je z izbrisom prenehala obstajati kot pravna oseba. Družbenik oziroma delničar pa ni imel ustrezne pravne podlage za neposredno uveljavljanje terjatev družbe do njenih dolžnikov, čeprav bi mu po pravilih likvidacijskega ali stečajnega postopka lahko pripadal delež preostalega premoženja po poplačilu vseh upnikov. Brez formalno izvedenega postopka prenehanja družbe in ustreznega sklepa sodišča pravica do presežnega premoženja ni mogla biti ugotovljena.
Na podlagi analize ravnanj posameznih strokovnih služb ministrstev, zlasti Ministrstva za finance, ki je imelo pomembno vlogo pri pripravi zakonskega besedila, se zastavlja vprašanje, ali je pravosodje v širšem pomenu besede dejansko pomembno vplivalo na zakonodajni postopek. Iz razpoložljive dokumentacije je mogoče sklepati, da so bili običajni mehanizmi javne razprave omejeni, da je bil uporabljen hitri zakonodajni postopek brez očitno izkazanih izrednih razlogov ter da poslanci niso bili v celoti seznanjeni z vsebino in posledicami naknadno vnesenih določb četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod.
Sprejeta ureditev je neposredno vplivala tudi na delo sodišč. Namesto izvedbe več tisoč likvidacijskih ali stečajnih postopkov je bil uveden postopek izbrisa brez likvidacije, kar je bistveno zmanjšalo obseg sodnih postopkov, ki bi jih bilo sicer treba voditi po uradni dolžnosti.
Takšen način sprejemanja zakona odpira številna ustavnopravna vprašanja. Med njimi so vprašanja spoštovanja načela demokratičnosti (2. člen Ustave), načela delitve oblasti (3. člen Ustave) in transparentnosti zakonodajnega postopka ter morebitne zlorabe hitrega postopka po Poslovniku državnega zbora. Če bi se izkazalo, da poslanci niso bili ustrezno seznanjeni z bistvenimi spremembami zakonskega besedila, da dejanski avtor spornih določb ni bil razkrit in da ni bilo omogočeno učinkovito javno razpravljanje o njihovih posledicah, bi bilo treba kritično presoditi skladnost takšnega postopka s temeljnimi načeli sprejemanja pravnih predpisov.
Vodenje zakonodajnega postopka iz ozadja
Celotni postopek sprejemanja ZFPPod je povezan z ravnanji, ki odstopajo od običajnega pravno urejenega zakonodajnega postopka, od izdelave osnutka, javne obravnave, oblikovanja predloga in razprav v državnem zboru. Če podrobneje analiziramo postopek, lahko brez težav ugotovimo, da je bil pravno sporen, če niti ne omenjamo kršenja Poslovnika državnega zbora, ki je bil v veljavi leta 1999.
Posebej problematična je zamenjava celotne vsebine mariborskega osnutka ZFPPod z osnutkom, ki bi ga naj izdelalo Slovensko sodniško društvo. Ni znano, kdo je resnični avtor te vsebine. Zagotovo je bilo to delo posamezne osebe in je sodniško društvo služilo le za pokritje tega izdelka. Neobičajno je, da strokovne službe drugega ministrstva prevzemajo ime zakona, ki je bil v javni razpravi, nato pa zamenjajo njegovo vsebino, ki bistveno odstopa od vsebine, ki jo je pripravilo Ministrstvo za malo gospodarstvo.
Zanimivo je, da predloga zakona na obravnavi v državnem zboru ni želel pojasnjevati predstavnik vlade in da se ni oglašala uslužbenka Službe vlade za zakonodajo, čeprav so jo pred glasovanjem dvakrat pozvali poslanci.19 Tako vodenje postopka iz ozadja je nedvomno nesprejemljivo in napaka zakonodajalca.20
Nerazumljivost dodatnega vpisa četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod
Uvodoma citirana dodatno vpisana določba četrtega odstavka 7. člena ZFPPod, ki določa domnevo, da so »družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD«, je dober primer besedila, ki je sicer zapisano v pravnem jeziku, vendar je z nomotehničnega vidika problematično, predvsem pa vsebinsko nerazumljivo za poslance, ki so glasovali za sprejem zakona. Norma sploh ne pove neposredno, kaj zakon dejansko ureja in kakšne pravne posledice povzroča za naslovnike.
Določba, da se »šteje, da so družbeniki oziroma delničarji podali izjavo«, ne pojasni vsebine te izjave niti njenih pravnih posledic. Povprečen državljan oziroma tudi poslanec ne more vedeti, za kakšno izjavo gre, komu naj bi bila dana, kdaj naj bi bila dana, zakaj naj bi bila dana in kakšne pravne posledice ima. Tudi poslanec, ki glasuje o zakonu, mora najprej poiskati 394. člen ZGD in ugotoviti, da gre za izjavo, s katero družbeniki prevzamejo obveznost plačila vseh preostalih obveznosti družbe po njenem prenehanju.
Iz besedila četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod ni mogoče neposredno razbrati njegovega dejanskega pomena, ki bi ga bilo mogoče jasno izraziti z enostavnim stavkom: »Družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe.« Dejanska vsebina norme je skrita v pravni fikciji oziroma neizpodbojni domnevi (praesumptio iuris et de iure), izraženi z besedami »šteje se«. Za razumevanje pravnih posledic takšne določbe je potrebno posebno pravno znanje.
Prav zato številni udeleženci zakonodajnega postopka niso mogli zaznati dejanskega pomena.
Nomotehnična pravila zahtevajo, da so zlasti določbe, ki posegajo v pravice in obveznosti posameznikov, oblikovane jasno, določno in neposredno. V obravnavanem primeru je bila bistvena pravna posledica prikrita v sklicevanju na drugo zakonsko določbo, zaradi česar povprečen naslovnik ni mogel razumeti dejanskega obsega svojih obveznosti.
Posebej pomembno je, da se je s sklicevanjem na 394. člen ZGD ustvarila pravna posledica, ki je v običajnih okoliščinah nastala le na podlagi izrecne in prostovoljne izjave družbenika, dane v postopku prenehanja družbe po lastni volji. Nihče ne bi prostovoljno podal izjave o prevzemu vseh obveznosti družbe v primeru njenega prisilnega izbrisa po uradni dolžnosti. Prav zato je bila uporaba pravne fikcije v tem primeru izjemno daljnosežna in za naslovnike nepričakovana.
Tega problema ni prepoznalo niti Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-135/00, saj je odločalo ob predpostavki, da je zakonodajalec zavestno in legitimno uredil odgovornost tako imenovanih aktivnih družbenikov. Če bi bilo Ustavnemu sodišču znano, da Vlada Republike Slovenije spornih določb ni predlagala in da te niso bile del besedila, ki je bilo predmet javne obravnave in vladnega odločanja, bi lahko bila ustavnopravna presoja drugačna.
Ustavno sodišče je kasneje ugotovilo, da je bilo nomotehnično izražanje zakonodajalca neustrezno in težko razumljivo. Vendar pa se ni poglobilo v vprašanje izvora spornih določb in njihovega dejanskega pomena, na kar so opozarjali tudi nekateri ustavni sodniki v svojih ločenih mnenjih.
Skratka, bistvena pravna posledica ni bila izražena neposredno, temveč je bila skrita v pravni fikciji in sklicevanju na člen drugega zakona. To ni le vprašanje slabe nomotehnike, temveč vprašanje predvidljivosti prava (foreseeability of law), ki ga ESČP obravnava kot enega temeljnih elementov načela vladavine prava.
Prav naknadni vnos navedenih določb predstavlja ključni problem celotnega 27-letnega iskanja odgovora, zakaj je bil v zakon vnesen ex lege prenos odgovornosti družbe na družbenike. Iz zakona, namenjenega urejanju finančnega poslovanja podjetij in izbrisu neaktivnih družb, je nastal zakon, ki je uvedel osebno odgovornost družbenikov in delničarjev za obveznosti izbrisanih družb.
To dejstvo
– ni bilo predmet javne obravnave,
– o njem Vlada Republike Slovenije ni odločala,
– prav tako pa ni bilo ustrezno predstavljeno poslancem državnega zbora pri sprejemanju zakona.
Dejstvo je, da sta bili sporni določbi četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod prikriti skoraj 27 let in nihče ni pomislil, da bi nekdo tako sporno in škodljivo ter nerazumljivo določbo naknadno vpisal v predlog zakona ter to prikril vsem fizičnim osebam, ki so sodelovale v postopku sprejetja ZFPPod, in vsem nadzornim institucijam, ki so po ustavi in zakonu dolžne nadzorovati pravilnost vodenja zakonodajnih postopkov.
Ustavnopravna vprašanja
Ustava Republike Slovenije v 3. členu določa: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.«
Namen načela delitve oblasti je preprečiti koncentracijo oblasti v eni sami veji oblasti ter zagotoviti sistem medsebojnega nadzora in omejevanja med nosilci posameznih funkcij oblasti.
Zakonodajno funkcijo opravlja državni zbor, sodno funkcijo pa sodišča. Iz tega izhaja, da sodna veja oblasti praviloma ne sme prevzemati zakonodajne funkcije niti odločilno usmerjati zakonodajnega postopka na način, ki bi obšel ustavno vlogo zakonodajalca.
Sodelovanje predstavnikov pravosodja pri pripravi zakonodaje samo po sebi ni protiustavno. Nasprotno, pri zakonih, ki urejajo sodne postopke, organizacijo sodišč, procesna pravila ali druga strokovno zahtevna pravna vprašanja, je sodelovanje sodnikov, Vrhovnega sodišča, Sodnega sveta ali Ministrstva za pravosodje običajno, koristno in legitimno.
Vendar pa obstaja bistvena razlika med strokovnim sodelovanjem pravosodja pri pripravi zakonodaje in dejanskim, prikritim izvrševanjem zakonodajne funkcije.
Ustavnopravna vprašanja se pojavijo tedaj, ko okoliščine konkretnega primera kažejo, da je bil dejanski avtor zakonskih rešitev prikrit, da je bilo besedilo pripravljeno zunaj običajnih institucionalnih postopkov, da je bila javna razprava obidena, da je bila vloga poslancev zmanjšana zgolj na formalno glasovanje o že pripravljenem besedilu ter da je bil hitri zakonodajni postopek uporabljen brez izkazanih izrednih razlogov in v nasprotju z njegovim namenom.
ESČP je v zadevi Lekić odločalo na podlagi neresničnih predpostavk
Po neuradnih podatkih se je približno 30 oškodovanih družbenikov obrnilo na ESČP s pritožbo proti Republiki Sloveniji, češ da so jim z brisanjem družb in prenosom obveznosti izbrisanih družb na družbenike kršene pravice do lastnine, varovane s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.21 Podrobnejša analiza sodbe velikega senata ESČP (št. 36480/07) kaže, da ta izhaja iz predpostavke, da je slovenski zakonodajalec v pripravljalnem postopku v okviru svojega širokega polja proste presoje pri sprejemanju zakonodajnih odločitev tehtal razloge za sprejetje takšne zakonske ureditve, vključno s prenosom obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike oziroma delničarje.
To je posebej razvidno iz 118. točke sodbe, kjer je navedeno:
»Iz pregleda ustreznih premislekov pri pripravljalnem delu in obrazložitve Ustavnega sodišča se zdi, da so si v upoštevnem času, zlasti od odločitve ustavnega sodišča leta 2002 naprej, resnično prizadevali doseči pravično ravnotežje med interesi upnikov izbrisanih družb in interesi družbenikov teh družb. Kakovost parlamentarne in sodne presoje nujnosti te zakonodaje in sprejetih ukrepov je bila takšna, da upravičuje široko polje proste presoje pri sprejemanju zakonodajnih in sodnih odločitev.«
Posebno pozornost zasluži uporaba besedne zveze »se zdi«. Ta pomeni, da iz pregledanih dokumentov izhaja določen vtis oziroma da razpoložljivo gradivo kaže v določeno smer. Sodišče s tem ni neposredno ugotavljalo vseh dejanskih okoliščin, temveč je na podlagi predloženega gradiva sklepalo, da so takšna prizadevanja obstajala. Pravno gledano gre za bistveno šibkejšo formulacijo od ugotovitve, da je bilo določeno dejstvo dokazano oziroma da ga sodišče ugotavlja kot nesporno.
Zato se zastavlja pomembno vprašanje: Ali bi bila odločitev sodišča drugačna, če bi mu bilo predstavljeno tudi gradivo, iz katerega izhaja, da sporne določbe o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike niso bile predmet vladne obravnave, javne razprave ali dejanske parlamentarne razprave? Ali bi se sodišču še vedno »zdelo«, da je bilo opravljeno resnično tehtanje interesov?
ESČP ni zapisalo, da je samo ugotovilo obstoj dejanskega tehtanja interesov v zakonodajnem postopku, temveč zgolj, da se mu je na podlagi pregledanega gradiva zdelo, da so takšna prizadevanja obstajala. Na tej podlagi se lahko postavi legitimno raziskovalno vprašanje: Če bi bilo sodišču predstavljeno tudi gradivo, iz katerega izhaja, da sporne določbe niso bile predmet vladne obravnave, javne razprave ali dejanske parlamentarne razprave, ali bi se mu še vedno zdelo, da je bilo opravljeno resnično tehtanje interesov?
Če bi sodišče ugotovilo, da takšnega tehtanja sploh ni bilo, bi lahko bila njegova odločitev drugačna oziroma bi lahko temeljila na klasičnem institutu spregleda pravne osebnosti po takrat veljavnem 6. členu ZGD.
Če bi zakonodajalec ob sprejemanju ZFPPod dejansko opravil celovito analizo obstoja posebnih okoliščin za sprejetje tako rigorozne ureditve ter v okviru svoje diskrecijske pravice temeljito pretehtal razloge za sprejete ukrepe, kasnejše popravljanje zakonodaje verjetno ne bi bilo potrebno. Še posebej ne bi bilo potrebe po sprejetju ZOKIPOSR,22 s katerim je zakonodajalec priznal pravico oškodovancev do delne odškodnine zaradi posledic spornih zakonskih rešitev.
Tudi prizadevanja dela pravne stroke, da bi Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost ZOKIPOSR z ustavo, niso bila uspešna. Ustavno sodišče je ugotovilo, da posamezne določbe zaradi naknadnih amandmajev sicer povzročajo določene razlagalne težave, vendar zakon kot celota ni v neskladju z ustavo.23
Samo dejstvo, da je država z ZOKIPOSR priznala pravico do odškodnine, še ne pomeni avtomatičnega priznanja protiustavnosti ali nezakonitosti ZFPPod. Nedvomno pa pomeni priznanje, da so bile posledice ex lege prenosa odgovornosti na družbenike tako resne, da jih je bilo treba sanirati s posebnim zakonom in iz javnih sredstev.
Če bi bilo ob sprejemanju ZFPPod opravljeno celovito tehtanje vseh posledic spornih določb, se zastavlja vprašanje, zakaj je zakonodajalec v letih 2007, 2011, 2018 in 2021 večkrat posegal v isti problem ter na koncu celo priznal pravico do odškodnine, ne da bi vedel, zakaj je škoda sploh nastala in kdo jo je povzročil. Zaporedni sanacijski zakoni sami po sebi sicer ne dokazujejo, da tehtanja ni bilo, predstavljajo pa pomemben indic, da prvotna ocena posledic zakona ni bila popolna oziroma, da vse posledice ob njegovem sprejemu niso bile ustrezno predvidene.
Ali pravna stroka res nima poguma, da institucionalno ugotovi napake pri sprejemanju ZFPPod?
Pravo brez resnice postane zgolj tehnika oblasti. Pravo, ki si upa pogledati tudi v lastne zmote, pa ostaja temelj svobodne in demokratične družbe. Sedanja generacija pravnikov ima zato posebno odgovornost do zanamcev: ne da brani ugled posameznih institucij za vsako ceno, temveč da varuje ugled prava in države z iskrenim iskanjem resnice, tudi kadar je ta neprijetna.
Naša generacija pravnikov je imela zgodovinsko priložnost in odgovornost, ki je ne bo imela nobena prihodnja generacija. Sodelovali smo pri oblikovanju pravnih temeljev prve samostojne slovenske države. Bili smo priče in soustvarjalci časa, ko se niso sprejemali zgolj posamezni zakoni, temveč se je vzpostavljal celoten pravni sistem nove države.
Prav zato je naša odgovornost danes večja, kot je bila v času sprejemanja teh predpisov. Takrat smo ustvarjali prihodnost. Danes smo dolžni pošteno presojati preteklost.
Pri tem ne gre za iskanje krivcev zaradi maščevanja ali za odpiranje starih sporov. Gre za vprašanje odnosa pravne stroke do resnice.
Nobena stroka ne more dolgoročno ohraniti svojega ugleda, če ni pripravljena kritično ovrednotiti tudi lastnih zmot.
To velja za medicino, tehniko, ekonomijo in še posebej za pravo, katerega temelj ni moč, temveč zaupanje.
Če se je v postopku nastajanja posameznega zakona zgodilo nekaj, kar ni bilo skladno z načeli transparentnosti, pravne varnosti ali zakonodajne korektnosti, potem tega ne smemo prikrivati. Minevanje časa napake ne odpravi. Molk ne spremeni spornega ravnanja v pravilno ravnanje. Nasprotno, z vsakim letom se povečuje odgovornost tistih, ki za nepravilnosti vedo, pa o njih ne spregovorijo.
Sedanja generacija pravnikov je morda zadnja, ki še lahko neposredno pojasni okoliščine nastajanja posameznih zakonov, odločitve nosilcev oblasti in razloge za določene rešitve. Če tega ne bomo storili mi, bodo o našem delu sodili drugi na podlagi nepopolnih dokumentov, domnev in fragmentov zgodovinskega spomina.
Naši zanamci nam ne bodo očitali, da smo se zmotili. Zmote so neizogiben del vsakega človeškega ustvarjanja. Lahko pa nam bodo očitali nekaj drugega: da smo napake prepoznali, pa nismo imeli poguma, da bi jih raziskali in o njih odkrito spregovorili.
Ugled države se ne gradi na prikrivanju napak. Ugled države se gradi na sposobnosti, da se z njimi sooči. Enako velja za ugled prava in pravne stroke. Zato je iskanje resnice o spornih vprašanjih iz naše pravne zgodovine predvsem dolžnost do prihodnjih generacij in do države, ki smo jo pomagali ustvarjati.
Opombe:
1 Ur. l. RS, št. 54/99.
2 Osnutek ZFPPod sem izdelal avtor pričujočega prispevka in sodeloval v javni obravnavi s pojasnjevanjem njegove vsebine.
3 Aleš Zalar je pojasnil, da je ta osnutek pripravilo Slovensko sodniško društvo, katerega predsednik je bil.
4 Na sestanku sem opozoril na pravno in ustavnopravno spornost ureditve prenosa odgovornosti na družbenike in neprimernost reference na določbe 394. člena ZGD, ki so namenjene skrajšanemu postopku prostovoljnega prenehanja gospodarske družbe. Omenjeni skrajšani postopek je urejen v ZGD kot izvirna ureditev prenehanja in mi je bil znan, ker sem te določbe v ZGD oblikoval kot član delovne skupine za izdelavo ZGD.
5 O tej združitvi ni bilo obveščeno Ministrstvo za malo gospodarstvo, verjetno tudi ne Ministrstvo za pravosodje.
6 V spremnem dopisu je posebej navedeno, da osnutek predlaga Ministrstvo za finance ter da sta pri pripravi zakona sodelovala Ministrstvo za malo gospodarstvo in Ministrstvo za pravosodje.
7 Da gre za dodatni pripis domnevno strokovnih služb vlade, sem ugotovil na podlagi izvirnih besedil šele 25 let pozneje. Izvirne dokumente, ki sem jih potreboval pri pisanju monografije v angleščini, mi je posredovalo tajništvo Vlade RS. Ugotovitev o podtaknjenih odstavkih sem objavil na družbenem omrežju in svoji spletni strani https://misliprofesorja.si ter pozneje v Pravni praksi: Ivanjko, Š.: »Rekel sem in si rešil življenje …«, PP, št. 40-41/2024, str. 6. O podtaknjenih odstavkih ni govora v moji prvi monografiji z naslovom Zakaj sta nas kaznovali?, Kulturni center Maribor, 2021, je pa to podrobno obravnavano v drugi izdaji v angleščini: Why have you punished us, Kulturni center Maribor, 2025.
8 Splošno je znano, da so se nekatere odvetniške pisarne v večjem obsegu ukvarjale z odkupom terjatev zlasti od premožnejših družbenikov oziroma delničarjev. Dovolj je bil vpogled v oglasni del uradnega lista, v katerem so bili objavljeni ustanovitelji, ki so bili praviloma kot aktivni družbeniki tudi dolžniki.
9 Kdo je opravil omenjeni dodatni vpis spornih določb, ni doslej nihče raziskoval, so pa znani podpisi oseb, ki so podpisale spremne dopise k predlogu zakona, ki je bil posredovan državnemu zboru s predlogom, da se zakon sprejme po hitrem postopku. Iste osebe so navedene tudi v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije, št. 38 z dne 7. junija 1999, EPA 832-II – hitri postopek, https://www.sistory.si/cdn/publikacije/39001-40000/39075/Porocevalec_1999-06-07_038.pdf.
10 Tukaj se ne ukvarjamo s škodljivimi posledicami za deset tisoč oškodovancev, ki so izgubili svoje osebno premoženje s plačevanjem obveznosti izbrisanih družb, ne da bi storili karkoli nezakonitega. Res je, da njihove izbrisane družbe niso plačevale svojih obveznosti, vendar samo neplačilo še ne pomeni kaznivega dejanja ne za družbe, še manj pa za ustanovitelja ali družbenika družbe. Tudi družbeniki niso bili dolžni plačevati dolgov družbe, razen če je upnik dokazal, da so bili izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti v skladu s takrat veljavnim 6. členom ZGD.
11 Pogoji, ki jih opredeljuje US RS v odločbi U-135/00 za prenos odgovornosti za dolgove družbe na družbenike, so blizu spregledu pravne osebnosti, ki ga je določal takratni 6. člen ZGD.
12 Kljub omenjenemu dejstvu, da o vsebini sodniškega osnutka ni bilo nobene javne obravnave, je na obravnavi predloga zakona v državnem zboru poslanec mag. Janez Kopač izjavil: »To je tisti zakon, o katerem se je dolgo govorilo, da naj bi prispeval k večji finančni disciplini.« Po vsej verjetnosti niti on ni vedel, da je bila vsebina ZFPPod zamenjana. Zapisnik seje državnega zbora v: Ivanjko, Š.: Zakaj ste nas kaznovali, Maribor 2021, str. 30, opomba 20.
13 Tudi dejstvo, da vsebina ni bila v javni obravnavi, ni najpomembnejša napaka; problem je, da sta US RS in ESČP v svojih odločitvah izhajala iz predpostavke, da je javna obravnava bila opravljena.
14 Glej Ivanjko, Š., in Grušovnik, L.: Nadaljevanje agonije za družbenike izbrisanih družb?, PP, št. 49-50/2018, str. 22–24.
15 Razlaga stanja v podjetništvu v obrazložitvah o stanju nelikvidnosti, priložena osnutku in predlogu zakona, in potreba po finančni disciplini nimata neposredne povezave z naknadno vpisanimi določbami o prenosu odgovornosti za obveznosti družbe na družbenike.
16 V omenjenem uvodnem delu je govora o ekonomsko nedelujočih subjektih na podlagi podatkov Agencije republike Slovenije za plačilni promet.
17 Iz zapisnika seje državnega zbora ni zaslediti, kdo od imenovanih je bil prisoten na seji 24. junija 1999. Nasprotno, iz zapisnika je razvidno, da predstavnik vlade ni želel predstaviti predloga, kar je »povzročilo nemir v dvorani«. Na podlagi tega je mogoče domnevati, da so omenjeni predstavniki vlade vedeli za dodatek, ki je bil naknadno vstavljen v predlog zakona.
18 To nesmiselno določbo je US RS v odločbi U-135/00 razveljavilo.
19 Podrobneje v zapisniku seje državnega zbora.
20 Praksa prikrivanja dejanskih namenov – zlasti ideološke narave – je bila znana v prejšnjem sistemu in ni izključeno, da so nekdanje slabe prakse prešle v današnji pravni sistem: pri ZFPPod naj bi šlo za kaznovanje številnih podjetnikov, ki so si upali vstopiti v podjetništvo po uvedbi tržnega gospodarstva. Znan je izrek, ki se pogosto sliši še danes: »Zakaj pa ste se šli podjetništvo?«
21 Zanimivo je, da je ESČP neobičajno dolgo odlagal obravnavo njihovih pritožb. Prve so že bile vložene leta 2007.
22 Ur. l. RS, št. 186/21.
23 US RS je v odločbi U-I-115/23-14 v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, odločilo, da ZOKIPOSR, ki priznava pravico oškodovanih družbenikov na podlagi ZFPPod, ni v neskladju z ustavo. Zakon je nerazumljiv zaradi amandmajev.