Kaj nam pa morete?

Avtor: prof. Šime Ivanjko

https://misliprofesorja.si/kaj-nam-pa-morete

Včasih imam občutek, da se za molkom državnih organov in nekdanjih nosilcev oblasti skriva neizrečeno vprašanje, namenjeno državljanom: »Kaj nam pa morete?«

Tega vprašanja praviloma nihče ne izreče javno. Ni zapisano v uradnih dopisih in tudi ne v obrazložitvah odločitev. Toda državljan ga lahko začuti, kadar vztrajno postavlja vprašanja, na katera pristojni ne želijo odgovoriti.

V naši zgodovini je veliko dogodkov, ki so globoko posegli v življenje posameznikov, družin in celotnih skupnosti. Spomnimo se samo tragičnih povojnih dogodkov, ki so prizadeli slovenski narod in druge narode na našem prostoru. O njih je bilo že veliko raziskav in razprav, vendar številna vprašanja še vedno ostajajo odprta.

Pogosto slišimo, da se je treba ukvarjati s prihodnostjo, ne pa vedno znova odpirati preteklosti. Toda ali lahko gradimo prihodnost na zaupanju, če nismo pripravljeni iskati resnice o preteklosti?

Prepričan sem, da iskanje resnice ni obračunavanje s preteklostjo. Je dolžnost do ljudi, ki so bili prizadeti, in odgovornost do prihodnjih generacij.

Pozaba ni isto kot sprava. Molk ni isto kot odgovor.

O tem razmišljam tudi zaradi svojih dolgoletnih prizadevanj za razjasnitev okoliščin sprejetja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999.

Zakon je omogočil izbris številnih gospodarskih družb brez likvidacije in prenos njihovih obveznosti na družbenike. Posledice so prizadele tisoče ljudi in njihovih družin.Takšne ureditve ne pozna nobena država.

Že sedemindvajset let se ukvarjam s pravnimi posledicami tega zakona, vendar po mojem prepričanju še vedno ni zadovoljivo pojasnjeno njegovo temeljno izhodišče: kako in zakaj so bile v zakonodajni predlog vključene določbe o osebni odgovornosti družbenikov, brez znanja Vlade RS kot predlagatelja.

Razpoložljivo zakonodajno gradivo odpira resna vprašanja o naknadni vključitvi teh določb, njihovi predstavitvi poslancem in odsotnosti ustreznega tehtanja posledic za prizadete ljudi.

Ne zahtevam, da kdo vnaprej prizna krivdo. Zahtevam pa, da se ta vprašanja neodvisno raziščejo in da se javnosti pojasni, kaj se je dejansko zgodilo.

Še posebej me razočara odnos posameznikov, ki so bili takrat blizu oblasti, so poznali okoliščine sprejemanja zakona in  bi lahko prispevali k njihovi razjasnitvi.

V preteklih letih so bili objavljeni javni pozivi, poslana osebna pisma in zastavljena konkretna vprašanja tistim , ki so blizu postopku oblikovanja predloga ZFPPod. Nekateri so obljubljali pomoč. Toda pogosto ni bilo niti odgovora niti preprostega potrdila, da so vprašanje prejeli.

Ali je res tako težko napisati: »Prejel sem vaše vprašanje, vendar o tem ne želim govoriti«?

Tak odgovor bi bil lahko razočaranje, vendar bi vsaj pomenil spoštovanje človeka, ki sprašuje.

Človek lahko odide z oblasti, ne more pa z nje odnesti tudi svoje preteklosti.

Pri tem se srečujemo še z enim pojavom, ki me kot pravnika posebej vznemirja.

Leta 2021 je bil sprejet Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra (ZOKIPOSR). Namen zakonodajne pobude je bil omogočiti vsaj delno povračilo škode ljudem, ki so iz svojega premoženja plačevali obveznosti izbrisanih družb.

Toda zakonska ureditev z amandmajem, zlasti pogoji iz 5. člena, in njena razlaga sta po mojem prepričanju bistveno omejili možnost uresničitve tega namena.

Tako se zastavlja novo vprašanje: kako je mogoče, da zakon, sprejet zaradi odprave krivic, ne zagotovi učinkovitega popravljanja njihovih posledic v nobenem primeru.

Sodišča morajo uporabljati veljavni zakon. Toda zakonodajalec in drugi pristojni organi bi morali preveriti, ali zakon v resničnem življenju sploh dosega svoj namen.

Če ga ne, ni dovolj ponavljati, da zakon obstaja in da je bil sprejet z namenom odprave krivic.

Prvotnemu molku o nastanku zakona iz leta 1999 se tako pridružuje novo neodgovorjeno vprašanje o učinkovitosti zakona iz leta 2021.

Ljudje, ki so bili neposredno prizadeti, se starajo. Mnogi so že umrli, ne da bi dočakali odgovor ali popravo krivic. Z njihovim odhodom izginjajo tudi osebna pričevanja o posledicah takratnih odločitev.

Ne želim trditi, da kdo zavestno čaka na njihov odhod. Toda vprašanje ostaja: ali lahko dolgotrajno odlašanje povzroči, da bodo skupaj s prizadetimi ljudmi postopoma izginile tudi njihove zahteve po resnici in pravičnosti?

V pogovorih z ljudmi, ki so bili blizu oblasti, sem nekoč slišal vprašanje: »Kaj pa jim morete?«

Ta stavek mi je ostal v spominu. V njem sem začutil odnos, ki presega posamezen primer in posamezno obdobje.

Zato sem ga nekoliko spremenil in postavil v naslov tega razmišljanja: »Kaj nam pa morete?«

To ni vprašanje, ki bi ga jaz zastavljal oblasti. Zastavlja jih tisoče. Je vprašanje, ki ga včasih razberejo mnogi  iz njenega ravnanja do državljanov.

Ne pričakujem, da bo vsako zgodovinsko vprašanje dobilo odgovor, ki bo zadovoljil vse. Pričakujem pa pripravljenost na pošteno raziskovanje dejstev, priznanje morebitnih napak in spoštljiv odnos do ljudi, ki so bili prizadeti.

Pravna država se ne prepozna samo po tem, kako odloča o pravicah državljanov, temveč tudi po tem, ali je pripravljena raziskati in priznati lastne napake.

Oblast lahko odkloni pogovor, ne more pa s tem izbrisati vprašanja, na katero ni odgovorila.

In prav zato ne smemo prenehati spraševati.

Ne prosimo za usmiljenje. Prosimo za resnico.

Cogitare est vivere.