Namerno zavajanje poslancev Državnega zbora?

Prispevek: prof. dr. Šime Ivanjko

V preteklih 22. letih sem o Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) iz leta 1999 napisal več kot 200 člankov in referatov, imel desetine predavanj, vendar sem danes odkril, da je bil ZFPPod sprejet pod zanimivimi spornimi okoliščinami, po hitrem postopku, z veliko stopnjo zavajanja poslancev.

To sem ugotovil na podlagi časopisnega članka v Večeru z naslovom »Rojstvo zakona, ki je zrasel iz trnja«, z dne 3. 3. 2007 na str. 41, podpisanega s strani Ivana Vidica, ki opisuje vzdušje v Državnem svetu 24. 6. 1999, ko je bilo na isti seji opravljeno prvo in drugo branje in glasovanje. To, kar sem ugotovil in kar je mogoče sklepati na podlagi ugotovljenih dejstev, je nekaj, kar je ne samo pravno nedopustno, ampak nesprejemljivo z vidika spoštovanja poslancev Državnega zbora.

Res je, da sem imel več kot dvajset let dvom o korektnosti  vodenja postopka sprejema omenjenega zakona.

Takoj po sprejetju ZFPPod so me mediji omenjali in mi v razgovoru mnogi očitali, da sem avtor oziroma da sem sodeloval pri tem zakonu. V svoji obrambi sem zatrjeval, da s tem zakonom nimam veze, res pa je, da sem avtor teksta »Teze za zakon o finančnem poslovanju«, ki se je pozneje preimenoval v »Osnutek zakona o finančnem poslovanju« in je bil kot tak tudi predmet številnih strokovnih razprav po raznih institucijah in medijih v času od decembra 1998 do maja 1999.

Za potrebe tega zapisa bom ta osnutek zakona poimenoval teze, da bi se ločil od ZFPPod, ki je bil izglasovan kot predlog Vlade RS oziroma Ministrstva za finance. Za kaj gre?

Po otvoritvi prvega in zadnjega Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem v Mariboru 1998. leta me je takratni minister Janko Razgoršek angažiral, da pripravim določene pravne podlage (teze) za zagotavljanje plačil na trgu v sferi drobnega gospodarstva. Gradivo, poimenovano »Teze za zakon o finančnem poslovanju«, sem pripravil ob koncu leta 1988. Osnova omenjenih tez je bila nadgradnja 257. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki je sicer določal temeljno zasnovo reševanja problematike prezadolženega podjetja. V 257. členu citiranega Zakona je bilo določeno, da uprava »po nastanku plačilne nesposobnosti družbe ali njene prezadolženosti ne sme izvrševati nobenih plačil, razen tistih, ki so v skladu s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika«.

Prvi člen omenjenih tez pa je opredeljeval vsebino: «Ta zakon ureja postopek ugotavljanja plačilne nesposobnosti, ustavitev plačil in zavarovanje plačila ter preprečevanje zavlačevanja začetka prisilne poravnave ali stečaja«.

V raznih vabilih za obravnavo tega besedila sem bil naveden kot avtor zakonskega besedila, kot na primer v vabilu Ministrstva za malo gospodarstvo za »usklajevalni sestanek za pripravo delovnega predloga Zakona o finančnem poslovanju« 2. 3. 1999 ob 15.30 v sobi 109 Vlade Republike Slovenije.

V osnovnem konceptu mojih takratnih tez, in pozneje že osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij, je bilo vsebovanih vrsta določb, kako urediti ustavitev plačila, zlasti pa prenos vseh vodstvenih funkcij na profesionalnega strokovnjaka, ki bi najprej ocenil, ali je možno podjetje usposobiti za poslovanje skupaj z ustanovitelji, delničarji ali družbeniki, ali pa je potrebno začeti s stečajem. Osnova celotnega zakona je bila nova institucija kuratorja, kot neke oblike zunanjega profesionalnega sanatorja podjetja, ki je izzvala številne razprave, pretežno pozitivne kritike.

Po podatkih, ki sem jih uspel zbrati, ugotavljam, da so omenjene teze za zakon bile prvič predstavljene ožji delovni skupini pri ministru Razgoršku in je informacija z osnutkom tega zakona bila dostavljena Ministrstvu za finance 7. 1. 1999. Društvo ekonomistov v Mariboru je 8. 1. 1999 organiziralo posebno razpravo o teh tezah, v kateri sem aktivno sodeloval kot poročevalec. Tekst tez se je ob tem že oblikoval kot osnutek zakona o finančnem poslovanju in je kot tak bil posredovan tudi Službi za zakonodajo Vlade Republike Slovenije, ki je 22. 3. 1999 napisala pozitivno mnenje Ministrstvu za malo gospodarstvo v Mariboru.

Iz zapisnika Odbora za reševanje problematike zadolženih podjetij, ki je bil organiziran pri Ministrstvu za malo gospodarstvo 8. 1. 1999 v prostorih DEM,je razvidno, da  izraža pozitivno mnenje o omenjenih tezah. V tem zapisniku se ugotavlja, da je ustanovljeno delovno telo, ki naj spremlja reševanje problematike po zgoraj navedenih smernicah. Odbor predlaga, da se naj »sestanejo predstavniki pristojnih ministrstev, regionalni poslanci, župani in naj steče o tem razprava«. Ministrstvo za malo gospodarstvo organizira posebni delovni sestanek o pripravi delovnega predloga zakona o finančnem poslovanju 25. 1. 1999. leta. Banka Slovenije obširno poroča negodovanje ministrstvu za malo gospodarstvo z dne 17. 2. 1999 in daje tudi konkretne pripombe na delovno verzijo. Dne 25. 2. Ministrstvo za malo gospodarstvo sklicuje sestanek za 2. 3. v sobi 109 Vlade RS v Ljubljani, s pripombami Banke Slovenije in Združenja bank o tem zakonu in vabilu je priložen prav tekst zakona. Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) daje Ministrstvu za malo gospodarstvo in turizem svoje pozitivno mnenje z določenimi predlogi. Ta dopis je z dne 8. 4. 1999. leta.

Ker je bilo v teh tezah posebej izpostavljeno menično poslovanje, sem našel ponudbo Pravne fakultete v Ljubljani za pripravo projekta zavarovanja plačil z menico, žal brez datuma.

Časopis Gorenjski glas z dne 23. 3. 1999. leta posebej poroča o neki seji upravnega odbora GZS v članku: «Za lumpe in goljufe prihajajo slabši časi«, v katerem uvodoma piše, da je finančni minister Mitja Gaspari na sejo Upravnega odbora GZS prišel s tezami Zakona o finančnem poslovanju, ki naj bi izboljšal plačilno disciplino. »Po njem bi moralo podjetje razglasiti plačilno nesposobnost in s pomočjo kuratorja izpeljati predsanacijski program in šele po tem poskusu naj bi sledil stečaj«.

Časopis Večer 22. 4. 1999. leta na strani 8 (Jelka Zupančič) obsežno piše o vsebini, kaj naj bi julija čakalo dolžnike. V tem članku iz meseca aprila je govora izključno o vsebini zakona, katerega avtor sem bil. Seveda v tem zakonu ni bilo govora o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje ustanovitelje. Žal ne vem, kdaj sta Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za malo gospodarstvo sklicali razširjen sestanek predstavnikov drugih ministrstev, na katerega je prišel predsednik Slovenskega sodniškega društva s ciklostiranim tekstom o izbrisu družbe iz sodnega registra, ki je bil sprejet v Državnem zboru 24. 6. 1999, ki je bil objavljen v uradnem listu.

To pomeni, da ni bilo nobenih javnih razprav o zakonu, ki je bil kasneje izglasovan po hitrem postopku, kajti razprave so bile vodene o »mojem« osnutku zakona, ki ni vseboval takšnih določb, kot jih vsebuje sporni ZFPPod.

 V omenjenem članku časopisa Večer z dne 3. 3. 1997 (pisanem na podlagi podatkov iz zapisnika sej Državnega zbora z dne 24. 6. 1999) je opisan zanimiv detajl o začetku seje za sprejem ZFPPod.

Časopis navaja, da je tedanji predsednik matičnega odbora za finance in monetarno politiko Janez Kopač poslancem povedal: «To je tisti zakon, o katerem se je dolgo govorilo, zakon, ki naj bi prispeval k večji finančni disciplini, PREDSTAVNIK VLADE PA JE BIL MODRO TIHO.« (Poudarjen tekst z velikimi črkami s strani avtorja tega zapisa mnogo pove.)