Zloraba ideje, namenjene v dobro podjetništva, v njegovo škodo

Odkar je bilo v časopisu Delo, dne 25. 9. 20 objavljeno moje pismo Varuhu človekovih pravic z vprašanjem, zakaj ne želi podpisati predloga Ustavnemu sodišču zaradi preskusa ustavnosti Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999, s katerim je država kaznovala deset tisoče državljanov Slovenije na način, ki ga ne pozna nobena druga država, me ljudje sprašujejo, v kakšni zvezi je moje poklicno delo s tem zakonom. Ponovno poudarjam, da jaz ali moja družina nismo bili prizadeti zaradi tega zakona (kar mi očitajo mediji).

Korporacijsko podjetniško pravo je najbolj zapletena pravna panoga, neobstoječa v času socializma, in kot kapitalistična institucija osovražena, saj je podjetja ali gospodarske družbe sploh nismo poznali, o delnicah pa sploh ni bilo priporočljivo predavati študentom prava.

In zakaj sem poklicno povezan s tem najbolj škodljivim zakonom, sprejetim po osamosvojitvi RS?

Prenehanje družb po skrajšanem postopku (ZGD – 1993)

Ob družbeno-političnih spremembah je bilo v Sloveniji nujno sprejeti Zakon o gospodarskih družbah. Osnutek zakona je v obdobju 1991 – 1993 pripravljala posebna komisija 8 pravnikov profesorjev gospodarskega prava (Bojan Zabel, Rado Bohinc, Marijan Kocbek, Miro Ilešič, Marko Ilešič, Krešo Puharič, Hilda Pivka in Šime Ivanjko EPEF MB). Osebno sem bil zadolžen, med ostalim, za pripravo dela zakona o prenehanju gospodarske družbe po postopku likvidacije, tj. postopka, s katerim preneha družba po volji družbenikov, pogojno rečeno lastnikov. Pri tem prenehanju gre za družbo, ki je solventna in nima nobenih neporavnanih obveznosti, za razliko od stečaja, pri katerem gre za prenehanje prezadolžene družbe.

V bivšem sistemu je likvidacijski in stečajni postopek vodilo sodišče. Osebno so mi likvidacijski postopki bili znani iz prakse, ker sem prvi mariborski likvidacijski postopek v MB vodil po nalogu sodišča kot likvidacijski upravitelj in se mi je zdelo, da so ti postopki, vodeni preko sodišča, bili zapleteni, dolgotrajni in z visokimi stroški. Vodila me je ideja, kako bolj preprosto, v krajšem roku in brez stroškov omogočiti »lastnikom« prenehati z dejavnostjo in to sporočiti javnosti in sodišču.

Pri pravnem urejanju tega postopka v ZGD sem izhajal iz temeljne opredelitve »lastnika«, da ima v okviru ustavne svobodne gospodarske pobude (»kraljevski paragraf podjetništva«) pravico in svobodo, da bolj enostavno začne in konča s podjetništvom po lastni odločitvi in da pri tem niso oškodovani upniki.

Takrat sem oblikoval izvirno idejo o možnosti prenehanja gospodarske družbe in njenega podjetja kot posebni vrsti postopka, imenovanega Prenehanje družbe po skrajšanem postopku (394 – 398 člena ZGD; URL. 39/93), pri katerem ni potreben postopek likvidacije. Bistvo tega postopka je določeno v 394. členu ZGD oziroma sedaj veljavnega 425. člena v ZGD-1.

Ta člen ZGD se glasi:

(1) Družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo sodišču izbris družbe iz registra brez likvidacije in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.

(2) Upniki lahko uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so podali izjavo iz prejšnjega odstavka, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra.

(3) Za obveznosti iz prejšnjega odstavka odgovarjajo delničarji solidarno z vsem svojim premoženjem.

(4) Sodišče lahko zahteva od delničarjev dokazila o resničnosti izjave iz prvega odstavka tega člena. Za prevzeto obveznost plačila dolgov lahko sodišče zahteva tudi druge oblike zavarovanja.

Ob vseh dosedanjih spremembah in dopolnitvah ZGD je ta člen ostal nespremenjen, razen tega, da je v drugem odstavku 425. člena ZGD-1 enoletni rok spremenjen v dvoletni rok. Torej ureditev moje ideje iz leta 1993 je bila izvirna, velja še danes, in nikoli ni bila sporna; še več, dobila je posebno pozornost, kot izvirna rešitev, s strani Max Planck instituta v Hamburgu in so jo prevzele tudi nekatere druge države, na primer Hrvaška.

Izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije (ZFPPod -1999)

Čeprav je v ZGD in ZGD-1 urejeno prenehanje družbe brez likvidacije, je zakonodajalec na predlog in pritisk pravosodja in skupine v tistem obdobju politično pomembnih oseb uspel po hitrem postopku na zadnji seji Državnega zbora julija 1999 pred dopusti prepričati poslance, da glasujejo za sprejem Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), (Uradni list RS, št. 54/99). Razprave sploh ni bilo, le eden od poslancev je vprašal, ali so poslanci sploh razumeli, kaj so sprejeli. V tem zakonu se je pravosodje razbremenilo zakonske dolžnosti, da vodi postopke likvidacije in stečajev, kar je bilo izrecno takrat določeno v ZGD in zakonu, ki je urejal likvidacijo in stečaj na sodišču. ZFPPod je preprosto urejal administrativni prisilni izbris nedelujočih in nedokapitaliziranih družb, brez vnaprejšnjega opozorila družbenikom in določil, domnevo, da so družbeniki pred notarjem podpisali izjavo, ki je predvidena v drugem odstavku 394. člena ZGD. V teoriji in sodni praksi ni jasno, ali gre za domnevo in kakšno (presumpcijo iuris ali presumpcijo iuris de jure – izpodbojna ali neizpodbojna domneva). Uporaba domneve, da je nekaj storjeno, kar v resnici ni storjeno, je mogoče uporabiti kot nomotehnično metodo le v zelo izjemnih situacijah.

ZFPPod ureja torej prisilno prenehanje družbe, ZGD pa prostovoljno; ZFPPod predpisuje domnevo, da so družbeniki podpisali izjavo pred notarjem, ZGD pa zahteva, da so jo res prostovoljno podpisali.

Ureditev te domneve je urejena v 27. členu ZFPPod, ki se glasi:

(1) Z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po tem zakonu gospodarska družba preneha.

(2) Če so v gospodarski družbi na dan prenehanja gospodarske družbe po prejšnjem odstavku zaposleni delavci, jim z dnem prenehanja gospodarske družbe preneha delovno razmerje.

(3) Delavci, ki jim preneha delovno razmerje po prejšnjem odstavku, imajo enake pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka, vključno s pravicami po zakonu o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 in 10/98).

(4) V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD.

(5) Določba drugega in tretjega odstavka 394. člena ZGD se smiselno uporablja tudi za prenehanje gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena.

Ključen je torej sporen drugi odstavek 27. člena ZFPPod, ki določa, »da se šteje …« to, kar mora biti opravljeno po ureditvi v ZGD.

Če je zakonodajalec že urejeval posebno obliko prenehanja v obliki prisilnega izbrisa, bi bilo korektno, da je sam opisal in določil posledice prisilnega izbrisa kot kazen, ne pa da je na skrit način prevzel idejo o prostovoljni možnosti prevzema posledice v ZGD in jo kot prisilno uporabil v bistveno drugačnem postopku.

To me tudi osebno moti, kot nosilca ideje, urejene v ZGD.

Ko sem takratnemu ministru za pravosodje povedal, kaj člen 394 ZGD pomeni, se je razjezil, kako lahko sploh kdo pride na takšno misel, zlorabiti ideje, namenjene v dobro podjetništva, v drugačni, škodljivi obliki za podjetništvo. Čeprav je vsebina ZFPPod v zakonodajni pristojnosti ministrstva za pravosodje, je to ministrstvo odločno zavrnilo, da bi predlagalo ZFPPod v sprejem Državnem zboru in je zato prevzelo to vlogo ministrstvo za finance, na predlog Slovenskega sodniškega društva.

Čas je, da po 20 letih povemo mladim, da so bile storjene krivice mnogim in da bo potrebno vsaj za začetek to priznati, če za zdaj še nimamo volje, da bi odpravili posledice neznanja, arogantnosti, nevoščljivosti, škodoželjnosti in nerazumljive zlorabe oblastne moči.

Država mora vladati s pravičnim razumskim pravom, ne pa z zlorabljanjem prava škodovati lastnim državljanom!